Tudi mi smo bili Korejci

Ob smrti Kim Jong Ila sina precej bolj znanega diktatorja Kim Il Sunga, ter obsežnemu žalovanju Korejcev za ljubljenim vodjem se poraja vprašanje podobnosti Severne Koreje z nekdanjo SFRJ. Danes se skoraj ne zdi verjetno, da bi precej bolj razvita in evropska Jugoslavija bila lahko podobna današnji ubobožani Severni Koreji.

Seveda obstajajo velike razlike v kuturnih in ekonomsko gospodarskih izhodiščih obeh narodov.

Že pozicija obeh držav na dveh različnih celinah z ogromno stopnjo razlike v razvitosti, drugačni strukturi družbe in časovni distanci onemogočajo neposredno primerjavo.

A vseeno lahko primerjamo podobnost obeh političnih sistemov. V obeh sistemih je elita vzdrževala svojo oblast na račun sistematičnega zavajanja svojega naroda, ki ga je popestrila z represijo proti tistim, ki so mislili s svojo glavo in izsledke tega razmišljanja poskušali tudi javno povedati. Elita si je rada privoščila tisto, kar so narodu radi odsvetovali, kot nemoralno, recimo lov na medvede v SFRJ , ali kaviar korejskih voditeljev. Obe eliti sta v imenu delavskega razreda in ljubljenega vodje, izvajali svoji politiki in vzdrževali oblast.

Podoba voditeljev obeh sistemov je bila sistematično grajena na nivoju pravljičnih junakov. Če je Kim izumil korejske  Hamburgerje, je Tito skoraj kot superman preživel strele in eksplozije bomb, pretental nemške vohune in zmagal v skoraj nemogočih vojaških razmerah. No tisti, ki poznate zgodovinska dejstva veste, da je resnica precej drugačna.

Sistem je poskrbel za priljubljenost obeh ljubljenih voditeljev tudi skozi vzgojo v šoli. Se še spomnite mahanja z zastavicami ob vsakokratnem obisku ljubljenega vodje, pa štafete mladosti? Težko pozabimo, da so šole vsak njegov obisk, sistematično nagradile z množicami pionirčkov, ki so verjeli v nadčloveško zavzemanje velikega vodje za dobro naroda. Nekateri od teh pionirčkov še dandanes v to verjamejo.  Seveda je to do neke mere razumljivo saj so starši, učitelji in tudi prijatelji širili enako njegovo podobo. Nekaj je moralo že biti resnično. Šele obdobje odraslosti in zmožnosti samostojnega mišljenja so dale misliti, da starši niso upali, učitelji pa niso smeli drugače govoriti. Prijatelji pa seveda niso imeli drugega vira in tako se je ohranjala le ena resnica. Če pa že kdo ni bil povsem na liniji, potem pa, …, potem pa nič, vsi smo bili na liniji, prostovoljno ali pa so zato poskrbeli naši varuhi.

Še danes se spominjam mojega začudenja in zgražanja nad enim od sošolcev, sinom znanega kranjskega zdravnika, ki je zinil nekaj čez Tita in sistem. Le kako je mogel, pa saj on ničesar ne razume. Mi smo vendar Jugoslavija, ne nesposobna SSSR ali pokvarjena kapitalistična Amerika.  Mi smo Titovi, on pa jih vse prekaša. Že nekaj let kasneje sem razmišljal popolnoma drugače. Moje goreče osnovnošolsko prepričanje o najboljšem sistemu na svetu, najboljši gospodarski sistem je bil seveda samoupravni socializem, se je postopoma poslovilo s pomočjo opazovanja realnega sveta, z obiski pokvarjenih kapitalističnih dežel in opazovanja ravnanja komunističnih elit. Prav zaradi svojih izkušenj lahko danes trdim, da je šlo v SFRJ in Koreji za dva podobna politična sistema, ki sta ne glede na ekonomske in kulturološke razlike, temeljila na vladanju s sistematičnim pranjem možganov ter represijo. Seveda se bo kdo pojavil in poskušal reči, da sistema ni mogoče primerjati češ, da je v Severni Koreji vse veliko hujše. Morda je hujše, morda ni, o tem ne bom sodil. A to ni niti bistveno. Je morilec, kaj manj morilec, če je moril manjkrat, ali tat manj tat, če je kradel manj? Lahko merimo stopnjo enega in drugega, a še vedno gre za enako vsebino. V našem primeru za totalitarizem z malikovanjem voditelja in elite, ki se vzdržuje na oblasti z nedemokratičnimi sredstvi predvsem pa s sistematičnim pranjem možganov.

Ja, tudi mi smo bili Korejci.

Bi Američani volili Al Capona?

Z zadnjem času nekateri poskušajo zrelativizirati pojem pravna država. Pravna država poenostavljeno pomeni, da mora tudi država z svojimi funkcionarji spoštovati enake zakone kot ljudstvo. O pravni državni ne moremo govoriti, kadar veljajo različna pravila za visoke predstavnike oblasti ali tiste, ki imajo moč in ugled in tiste, ki so daleč od moči in vpliva.

Primere nedelovanja pravne države bi lahko naštevali kar dolgo. Vplivnemu managerju ne zrušijo na črno zgrajene vile, sin kandidata za premiera na črno postavi velik bazen, ko se pojavijo sumi utaje davkov nekaterih kandidatov, ki  kandidirajo na volitvah, se išče krivce predvsem med tistimi, ki so javnosti omogočili dostop do informacij, da usmrtitve zloglasnih psov oziroma neizvršitve le te sploh ne omenjam.

No res se z leti stanje v Sloveniji nekako popravlja. Vse več je preiskav. Bodo sledile tudi obtožbe in tudi obsodbe bomo pa še videli. Stanje je še vedno daleč od normalnega predvsem zaradi počasnosti delovanja vseh pravosodnih organov. Policija rabi preveč časa, da zbere verodostojne informacije. Včasih tudi zaradi omejitev v zakonodaji in slabe interpretacije ustave. Predvsem pa zaradi neučinkovitosti in verjetno pomanjkljivega znanja. Tožilstvo je v nekaterih aferah pokazalo, da je še vedno orodje politike in ne neodvisno. Sodstvo pa ni samo neučinkovito, temveč prepadeno s korupcijo. Te trditve se morem neposredno dokazati, slišal pa sem preveč zgodb, ki jih potrjujejo. Podjetniki mi znajo povedati, da se odrekajo reševanju tožb na sodišču predvsem zaradi tega, ker vedo, da bo sodnik podkupljen. Je njihov strah osnovan? Tudi če ni še vedno velja, da bo podjetje propadlo prej preden bo spor rešen.

Sliši se, da nekateri politiki iščejo mesto v Državnem zboru tudi zaradi imunitete, ki jim jo ponuja. No tudi to morda ne drži, velika pa je verjetnost, da se bodo v njem znašli politiki, ki so pred rednimi preiskavami zaradi davčnih utaj ali gospodarskega kriminala, kar na vodilnih mestih v vladi ali Državnemu zboru. Pri tem ne mislim na obtožbe o prejemu obljube o podkupnini, kar je neumnost že sama po sebi temveč o resnejših kaznivih dejanjih in oškodovanjih.

Lahko  bi se celo šaljivo izrazili o tem, da imamo med resnimi kandidati za pomembnejše položaje tudi Al Capona. Al Capon je pravzaprav za večino američanov simbol premetenosti, neizprosnosti in uspeha. Človeka, ki zna dobro voditi ljudi, jih motivirati in povezati okrog sebe občudujejo četudi je na drugo strani zakona. A ga vseeno preganjajo, oziroma so ga preganjali in na koncu tudi obsodili, res da za davčne prekrške a vseeno.

A Al Caponu ni nikoli padlo na pamet, da svojo popularnost unovči na volitvah. Saj ni neumen. On je bil v poziciji, ko je lahko kupoval politike in sodnike. Zakaj bi sam postal politik? Seveda ne, to ni v njegovi naravi. Kot politik bi moral delovati transparentno na očeh javnosti a v tem ni močan. Zato mu to nikoli ni padlo na pamet. Pa tudi Američani, ga ne bi volili. Občudovati in voliti ni isto. Voliti nekoga, ki zna poskrbeti zase in za svojo združbo ni isto, kot voliti nekoga, ki zna delovati v javnem interesu. Ja, Američani bi raje volili nekega tožilca, morda prav tistega, ki bi preganjal Capona.

Kaj pa mi? Bi bili mi pripravljeni voliti Capona? Odgovor že poznamo. Pri nas so vrednote tako pomešane, da ne ločimo več kaj je v javnem interesu, kaj v zasebnem, kaj v dobro vseh in kaj v dobro ene od elit. Mešamo uspešnost in vrednote ter moralo in zakonitost. Ne vemo, kaj bi pravzaprav radi.

Morda potrebujemo reset, reset v naših glavah, popolen reset in začetek znova.

Manger, gospodarstvenik ali šalabajzer

Managerji so ljudje, ki jim lastniki zaupajo vodenje podjetij. Njihove naloge so predvsem planiranje, kar je povezano s postavljanjem ciljev ter organiziranje, vodenje in kontrola, kar je povezano z doseganjem teh ciljev. A to je le tehnika njihovega delovanja. V resnici se od njih pričakuje, da bodo družbi, ki jo vodijo zagotovili trajno uspešno poslovaje in dolgoročno rast. Lastniki so jim zaupali svojo lastnino v upravljanje, z namenom, da se njihovo premoženje oplemeniti ali vsaj ohrani vrednost. Včasih managerjem rečemo tudi gospodarstveniki. Bodisi zato, ker zelo dobro poznajo gospodarstvo, saj v njem bolj ali manj uspešno delujejo, ali pa zato, ker dobro gospodarijo z njim zaupanim premoženjem. Pa lahko za vsakega managerja rečemo, da je tudi gospodarstvenik. No če uspešno vodi družbo lahko smatramo, da je dober poznavalec gospodarstva in seveda tudi dobro gospodari. A kaj je merilo za uspešno vodenje družbe? Je to doseganje dobička, rast prihodkov, stopnja vračila investiranih sredstev, izpolnitev vizije, rast na delniških trgih, vse našteto ali morda celo kaj drugega? V resnici nič od prej naštetega ne da enoznačnega odgovora. Vedno je potrebno pri uspešnosti oceniti stanje preden se je manager pričel ukvarjati s podjetjem, notranje in zunanje okolje podjetja, cilje, ki mu jih je zastavil lastnik ter nazadnje uspešnost pri doseganju teh ciljev. Gre za kompleksno vprašanje. Samo za ilustracijo, kako dober je manager, ki se je usedel na stolček monopolnega infrastrukturnega podjetja  in povečal dobiček za 10% po tem, ko je povečal ceno monopolne dobrine. Sploh ga ne morem ocenjevati skozi dobiček, saj le ta ni posledica njegovega delovanja temveč posledica zunanjega okolja v tem primeru cenovne neelastičnosti trga. Lahko pa tega managerja ocenjujemo glede na to, kako je znižal stroške na enoto dobrine. Cilji, ki bi mu jih morali zastaviti lastniki so povečanje produktivnost, znižati stroške po enoti dobrine, povečati produkcijo dobrin in podobno. V vsakem primeru je zaželena smotrnost poslovanja. Dober manager bo torej posloval smotrno. Lahko kvaliteto managerja gledamo tudi skozi finančna sredstva, ki je potreboval za dokončanje projekta? Praviloma je to najpomembnejše vprašanje. Vsak »šalabejzer« lahko naroči projektiranje in gradnjo proizvodnje hale ali pa izdelavo programske opreme, ali pa postavitev proizvodnje v tujini, če ima na razpolago neomejena sredstva. A v realnosti se manager sooča z omejenimi viri, tako finančnimi, kakor tudi človeškimi. Pa tudi, če so viri na videz omejeni, se njihova prekomerna poraba pozna v poslovnih rezultatih na katere pa bodo zanesljivo pozorni vsaj lastniki. Dober manager torej izpelje projekt kljub omejenim virom. Slab pa ga ne izpelje ali pa ga izpelje na nesmotrn način. Vse navedeno pa velja samo v ureditvi, kjer lastnik ravna kot dober gospodar. V neki drugi, nam bolj poznani ureditvi, saj v njej živimo vsak dan, pa so managerji soočeni s cilji, ki že v osnovi zahtevajo nesmotrnost poslovanja. Izpeljava projektov se zahteva ne glede na stroške, omejenost virov se kompenzira z neracionalno dodeljenimi posojili bank in nazadnje se slaba posojila bank prikrijejo z dokapitalizacijo, torej denarjem davkoplačevalcev. Sistem torej ne spodbuja nastavljanje dobrih managerjev temveč nasprotno celo na nek način spodbuja njihovo nekompetentnost. Uspehi teh managerjev namreč niso posledica njihovega dela temveč okolja, ki je nastavljeno tako, da pričakuje in korigira njihove napake. Vse na koncu plačamo pravi lastniki - davkoplačevalci. So zato naši davki med najvišjimi? O tem morda več kdaj drugič. Tokrat pa spet k managerjem. Zaradi sistem, lahko temu rečemo zunanjega političnega in finančnega okolja gospodarstva, uspešnosti naših managerjev, razen kadar gre za podjetja, ki so pretežno v zasebni lasti in dosegajo večino prihodkov z izvozom, ni mogoče govoriti. Še manj bo pravilna trditev, da so med njimi dobri mangerji ali celo dobri gospodarstveniki. Morda nekateri so, vendar tega zaradi anomalij našega okolja ne bomo izvedeli. Lahko pa zs precej visoko gotovostjo zatrdimo naslednje: Nihče, ki je bil odgovoren za projekte, za katere so se vedno našli neomejeni viri slovenskih bank, se ne more v javnosti predstavljati kot gospodarstvenik, saj za to nima nobene resne podlage. Marsikoga med njimi, predvsem tiste, ki so se proslavili s projekti, ki jih odplačujemo še leta kasneje,  pa bomo z lahkoto razglasili za »šalabajzerje«.

No morda boste koga, ki vam bo povedal, da se na gospodarstvo nič ne razumete, sedaj gledali z drugačnimi očmi, z očmi nekoga, ki prepozna »šalabajzerja«, ki se predstavlja za gospdoarstvenika.

Socialna pravičnost

Socialna pravičnost je pravzaprav sistem, ki temelji na enakosti in solidarnosti. Morda bi nepoučen bralec lahko mislil, da ima socialna pravičnost izvor v marksizmu, komunizmu ali vsaj socializmu, a bi bil v veliki zmoti. Socialna pravičnost izvira že iz judovstva, v krščanski filozofiji pa je temelje za moderno socialno pravičnost postavil Tomaž Akvinski. Socialna pravičnost je nekaj, kar si ne lastijo socialdemokratske stranke temveč je elemente socialne pravičnosti možno najti v vseh sodobnih demokratičnih strankah.  V Sloveniji ima na primer desnosredinska stranka SDS v svojih osnovnih vrednotah zapisano tudi enakost, pravičnost in solidarnost. 

Tej vrednost si nikakor ne gre razlagati kot uvravnilovko ali absolutno enakost. V tej smeri so delovali komunistični sistemi, ki so zanemarili nagrajevanje znanja, rezultatov dela in podjetništva. A o tem kdaj drugič.

Socialna pravičnost je pravzaprav sistem vrednot, ki jih sprejme družba s ciljem, da odpravi anomalije, ki se v družbenih strukturah pojavijo zaradi kratkoročnih anomalij tržnega gospodarstva. Tržno gospodarstvo rešuje določene probleme, kot so nezaposlenost v določeni panogi ali na določenem geografskem področju šele na dolgi rok. Kratkoročno, kar lahko traja tudi več let, pa je nezaposlenost dejstvo. Tržno gospodarstvo prav tako ne rešuje problema preživetja starejših in drugih socialno ogroženih skupin na primer hendikepiranih oseb mater samohranilk in podobno. Te probleme rešuje solidarnost oziroma sistem socialne pravičnosti v družbi. Demokratične stranke se običajno razlikujejo v stopnji socialnih pomoči, ki jih obljubljajo svojim volivcem. Bolj desne stranke želijo biti solidarne le do tistih, ki to res potrebujejo in le v nujnem obsegu, bolj levo usmerjene stranke, pa bi bolj radodarno razdeljevale dobrine, ki jih skupaj ustvari družba. V resnici nobena stran ni bolj socialno pravična od druge. Leva opcija je bolj socialno radodarna a nepravična do tistih, ki ustvarjajo dobrine, saj jim pobere del dobrin tudi na račun tistih, ki ne želijo ustvarjati dobrin za svoje preživetje. A socialna radodarnost še ni socialna pravičnost saj družbi odreka optimalen izkoristek proizvodnih virov, s tem zmanjšuje njeno učinkovitost in znižuje skupno produkcijo dobrin. Na koncu imajo vsi, tudi socialno ogrožene skupine manj, kot bi lahko imeli. Desne stranke, predvsem skrajno liberalne,  običajno pretiravajo pri pomenu trga in pravičnosti razdelitev dobrin skladno z delovnimi rezultati, znanjem in vloženim kapitalom. Ravnotežje je običajno doseženo z stalnim izmenjavanjem levih in desnih strank na oblasti ali, kar je še bolj pogosto, z vladavino desno ali levo sredinskih strank, ki same poskrbijo za optimalno razmerje med socialo in učinkovitostjo produkcijskih virov.

Slovenske razmere pa so glede socialne pravičnosti povsem zmedene. Stranke, ki se povezujejo na levici, se v praksi zavzemajo za povsem desno liberalne ideje. Gospodarstveniki, ki vladajo s trdo roko in brez kančka obžalovanja dopustijo propad podjetij in nezaposlenost zaradi uresničevanja svojih zasebnih ciljev, se oklicujejo za borce za socialne vrednote. Desno sredinske stranke pa se postavljajo na stran delavcev in upokojencev proti reformam, ki bi utegnile znižati njihov življenjski standard. Zmedenost je predvsem posledica napačne delitve slovenskih strank na leve in desne. Običajno se kot leve smatrajo tiste, ki na kakršenkoli način branijo privilegije elit, ki so bile privilegirane v prejšnjem totalitarnem sistemu. Za desne pa smatramo vse demokratične stranke, ki poskušajo postopoma zamenjati retencijsko elito. A ne eno ne drugo nam ne pove, kakšen je njihov odnos do socialne pravičnosti. Sodimo jih lahko po dejanjih. A ker kulturo politične stranke vedno predstavlja kultura njenega vodstva, je o socialni pravičnosti možno govoriti na podlagi konkretnih ravnanj voditeljev teh strank. Njihova ravnanja pa govorijo sama zase. Sam ne bi izgubljal besed o tem, saj so njihova dejanja znana in jih obravnavajo različni mediji. Kadar so značilne vrednote voditeljev političnih strank zapravljivost, narcisoidnost in ošabnost ni verjetno, da bo v njihovem ravnanju veliko prostora za socialno pravičnost.

Vrednote in komentatorji

Vrednote so preprosto povedano tiste dejavnosti ali pojavi, ki jih cenimo. Največkrat govorimo o vrednotah kot so poštenje, pravičnost, delavnost, znanje, sposobnosti, odgovornost in podobne.

Običajno in zelo narobe pa je, da vrednote zamenjujemo za njihove kvazi nadomestke, kot so na primer denar  ali politične usmeritve. Denar je sredstvo v katerem merimo vrednost in nikakor vrednota. Prav tako politična usmeritev lahko vsebuje sledenje določenim vrednotam, a sama to ni.

Politična stranka lahko sledi vrednotam liberalnega kapitalizma, kot so svobodno razpolaganje s privatno lastnino in svobodno podjetništvo, socialnim vrednotam, kot so socialna pravičnost, ali  konservativnim vrednotam, kot so tradicionalna družina, skrb za skupnost in podobno. Pravzaprav moderne politične stranke zagovarjajo zelo podobne vrednote. Največkrat jim dajo različne prioritete. Pri nekaterih je morda v ospredju osebna svoboda, pri drugih skrb za skupnost. Zato je kritika dejanj politikov ali političnih strank najlažje ovrednotiti skozi prizmo vrednot. Pri tem se opazovalec, največkrat novinar, komentator, ne more ogniti subjektivnosti. A če je le sposoben izkočiti iz okvira navijaštva za določeno politično opcijo, mu lahko uspe obdržati objektivnost tako, da si zgradi sistem vrednot, ki jih sam zagovarja. Ravnanje politikov je najlažje ocenjevati preko svojega sistema vrednot in pri tem objektivnost naenkrat ni več problem.

V Sloveniji je deloma po tej poti stopil časnik Finance, ki sledi predvsem vrednote liberalnega kapitalizma, slednje je seveda povsem moja ocena in dopuščam, da ni povsem točna, njihovi komentatorji pa ocenjujejo politike skladno s temi vrednotami. Pravzaprav pa povsod drugje, mišljeni so seveda slovenski mediji,  naletimo na navijaške komentatorje ali že kar promotorje določenih politikov ali političnih opcij. Huda ocena! Ja, kar preberite določene komentatorje. Seveda se najdejo tudi izjeme in ni jih tako malo, a ne prevladujejo. Morda s časoma postanejo izjeme pravilo.

Seveda so navijaški komentatorji na vseh straneh. Ja tudi politična opcija ki jo zagovarjam jih ima. Niti ni pomembno, ali imajo določeni navijaški komentatorji razlog za svoj obstoj v navijaških komentatorjih nasprotne opcije, v politični opredelitvi ali v osebnih koristih.  Če želimo objektivnost in transparentnost moramo navijaštvo preseči. Na žalost se tega ne da niti z zakonom niti z dekretom. Komentatorji morajo ponotranjiti princip komentiranja glede na osebni sistem vrednot. To je po mojem edina sprejemljiva pot objektivnega komentiranja. In objektivno komentiranje,  je spet vrednota, ki jo je smiselno zagovarjati v vseh političnih opcijah.

Demagoška neodvisnost sodstva

Demagoška neodvisnost sodstva

Sodstvo predstavlja v vseh razvitih demokracijah neodvisno vejo oblasti. Če želimo sistemsko zagotoviti pravno državo, torej državo, kjer se zakonov drži tudi država sam, potem mora biti sodna oblast neodvisna. Neodvisna je zato, da lahko pravično presoja tudi med državljani in državo ali med ljudstvom in privilegirano elito. Neodvisnost sodstva torej ni sporna oziroma je celo pogoj za pravno državo. Pa je neodvisnost absolutna. Absolutna v smislu, da sodstvo lahko počne kar hoče in o tem povsem samostojno odloča. Seveda ne. Sistem sodstva je trdno povezan z drugimi družbenimi sistemi. Denar dobiva iz proračuna o katerem odloča zakonodajna oblast, pravico deli v okvirih zakonodaje, ki jo spet sprejema zakonodajna oblast. Sodstvo si torej ne more samo izmisliti zakonodaje po kateri bo sodilo, niti si ne more samo odrediti ustrezno število sodnikov, niti njihovih plač. Kadar govorimo o neodvisnosti mislimo predvsem na neodvisnost pri njihovem odločanju. Sistemsko je torej odvisna tako od zakonodajne kako tudi od izvršilne oblasti. Kadar slednji zahtevata večjo učinkovitost ali sistemske prilagoditve, ne gre za poseg v neodvisnost sodstva temveč gre za uresničevanje pristojnosti izvršilne in zakonodajne oblasti. Zahteve po odpravi trajnega mandata ali uvedbi preizkusnega obdobja ne posegajo v neodvisnost odločanja sodne veje oblasti temveč samo določajo sistemske okvire, ki naj bi vodili k večji učinkovitosti ter kvalitetnejšim sodbam.

Obstaja še eno gledišče na neodvisnost sodstva. Kako na njegovo neodvisnost vpliva neodvisnost sodnikov samih. Tudi če je neodvisnost sodstva sistemsko zagotovljena, ne moremo govoriti o pravi neodvisnosti, kadar sodniki sami ne delujejo neodvisno. Prijateljske povezave, korupcija, osebne preference oziroma navijaštvo, ali politične preference so vse elementi, ki vplivajo na sodnikovo neodvisnost. Sistem mora zagotoviti izločanje sodnikov, ki se pri svojih odločitvah ravnajo v odvisnosti od udeležencev procesa. Trajni mandat ščiti sodnika pred pritiski od zunaj sodnega sistema, ne ščiti pa sistema pred sodniki samimi. Prav zaradi tega je trajni mandat lahko sporen saj ne omogoča, dvig kvalitete sodnih odločitev po sistemu izločanja slabih sodnikov. Slabih sodnikov se pač ne da izločiti iz sodniškega sistema, ker imajo trajni mandat. Če bi želeli to korigirati, bi med razloge za izgubo trajnega mandata morali vpeljati tudi slabo kvaliteto opravljenega dela. Seveda o kvaliteti sami oziroma njenemu doseganju lahko odločajo le sodniki sami in s tem ohranijo neodvisnost.

Izguba trajnega mandata torej ni poseg v neodvisnost sodstva temveč je pot k povečanju te neodvisnosti.

Varstvo osebnih podatkov dobra a malce pretirana ureditev

Varstvo osebnih podatkov dobra a malce pretirana ureditev

Varovanje osebnih podatkov je nujno potrebna zaščita državljanov pred nepotrebnimi posegi v njihovo zasebnost. Slovenska zakonodaja zelo dobro pokriva možne načine in uporabo zbirk osebnih podatkov in varstvo osebnih podatkov nasploh. Morda celo malce prestrogo.

Najvišja možna zaščita varstva osebnih podatkov je potrebna, kadar se ščiti posameznika in njegovo pravico do zasebnosti. Vpogled ali celo spremljanje elektronske pošte ne sme biti dovoljen. Zbiranje podatkov o posameznikih in njihova nepooblaščena uporaba tudi ne. Razen v dveh primerih. Prvo je omejevanje gospodarske pobude, drugo je odkrivanje in dokazovanje težjih kaznivih dejanj in predvsem protikonkurenčnih ravnanj.

Pri omejevanju gospodarske pobude imam v mislih predvsem uporabo osebnih podatkov za potrebe ciljnega trženja. Zbirke osebnih podatkov nastajajo pri vseh večjih trgovcih, ki z različnimi pristopi, kot so reklamne akcije ali kartice zaupanja pridejo do osebnih podatkov. Zakonodaja predpisuje obvezno soglasje za uporabo osebnih podatkov, kar vsaj z zakonodajnega vidika preprečuje zlorabe. A v mislih nisem imel predvsem trgovce, ki sami zberejo podatke o osebah, ki si želijo prejemati njihove informacije. Ta del je v Sloveniji urejen dokaj zgledno. V mislih imam vse tiste majhne podjetnike, ki niti slučajno ne zmorejo sami zgraditi večjih zbirk podatkov in tako ne morejo z usmerjenim sporočanjem ciljati na želene tržne segmente. Ostanejo jim predvsem manj usmerjene metode a trženje, ki pa so precej dražje glede na  učinek. V svetu so zanje primerne rešitve v tako imnovanih preferenčnih zbirkah podatkov,  torej zbirkah podatkov, kjer je za vsako osebo iz teh zbirk znano, kaj jo zanima in za katera področja želi prejemati obvestila. Take zbirke so poznane tudi pri nas in tudi zakonodaja njihovo obravnavo, obdelovanje in zavarovanje podatkov dokaj dobro ureja. Problem naše zakonodaje je, da ima v praksi ponudnik take zbirke težave kadar želi sodelovati s podjetji, ki ponujajo storitve, ki bi tako zbirko lahko uporabile. Poglejmo primer. Podjetje A bi rado v svoji spletni aplikaciji ponudilo ob svoji storitvi, na primer pošiljanje e-pošte,  še možnosti uporabe preferenčne zbirke, ki je v lasti podjetja B.  Striktno gledano, naša zakonodaja to prepoveduje. Podjetje B mora zgraditi svojo lastno zbirko.  V praksi to pomeni, da podjetniška priložnost ostane neizkoriščena in posledično država pobere manj davkov. Pa taka ureditev tudi kaj bolj zaščiti posameznikove pravice? Sploh ne. Njegovi podatki bodo še vedno uporabljani za namene za katere je podal soglasje. Razlika je le v tem, da bodo podatki na voljo, le podjetju A in storitvam podjetja A.

Dokazovanje težkih kaznivih dejanj in nezmožnost uporabe zbirk osebnih podatkov pa je vsakdanja praksa v Sloveniji. Urad za varstvo konkurence preiskuje primere tako proti gradbincem, največji komercialni televiziji in v bližnji preteklosti proti največji trgovski mreži. Postopki urada nikakor niso naperjeni proti škodovanju gospodarstvu ali posamičnim gospodarskim subjektom. Proti-monopolna zakonodaja predvsem koristi gospodarstvu, saj omogoča razvoj konkurence in s tem raznovrstnejše in kakovostnejše  ponudbe. Odpravljanje proti-konkurenčnih ravnanj je dolgoročno koristno za razvoj gospodarstva oziroma posamezne gospodarske panoge. Eno od ključnih orodij urada za dokazovanje je pregled korespondence vpletenih. Prav tu v praksi nastaja največ zapletov. Seveda gre za zbirko osebnih podatkov, vendar bi omejen vpogled v to zbirko, iz katere se odstrani vsa nerelevantna korespondenca, moral biti omogočen, saj gre za manjši poseg v zasebnost od pomena kaznivih dejanj, ki se preiskujejo. No v praksi, je tak poseg v Sloveniji očitno sporen, kar pa pomeni, da je dokazovanje proti-konkurenčnih ravnanj onemogočeno in zaradi tega posledično gospodarstvu narejena velika škoda. Upam, da bo prevladal razum in se bo našla interpretacija, ki bo zaščitila osebno korespondenco a omogočila organom pregona, da preučijo poslovno korespondenco in s tem dokažejo ali ovržejo očitana dejanja. V nasprotnem se lahko izkaže, da je varstvo osebnih podatkov orožje v rokah kriminalcev. A tega nočemo.

 10.10.2011