Z zadnjem času nekateri poskušajo
zrelativizirati pojem pravna država. Pravna država poenostavljeno pomeni, da
mora tudi država z svojimi funkcionarji spoštovati enake zakone kot ljudstvo. O
pravni državni ne moremo govoriti, kadar veljajo različna pravila za visoke
predstavnike oblasti ali tiste, ki imajo moč in ugled in tiste, ki so daleč od
moči in vpliva.
Primere nedelovanja pravne države
bi lahko naštevali kar dolgo. Vplivnemu managerju ne zrušijo na črno zgrajene
vile, sin kandidata za premiera na črno postavi velik bazen, ko se pojavijo
sumi utaje davkov nekaterih kandidatov, ki
kandidirajo na volitvah, se išče krivce predvsem med tistimi, ki so
javnosti omogočili dostop do informacij, da usmrtitve zloglasnih psov oziroma
neizvršitve le te sploh ne omenjam.
No res se z leti stanje v
Sloveniji nekako popravlja. Vse več je preiskav. Bodo sledile tudi obtožbe in
tudi obsodbe bomo pa še videli. Stanje je še vedno daleč od normalnega predvsem
zaradi počasnosti delovanja vseh pravosodnih organov. Policija rabi preveč
časa, da zbere verodostojne informacije. Včasih tudi zaradi omejitev v
zakonodaji in slabe interpretacije ustave. Predvsem pa zaradi neučinkovitosti
in verjetno pomanjkljivega znanja. Tožilstvo je v nekaterih aferah pokazalo, da
je še vedno orodje politike in ne neodvisno. Sodstvo pa ni samo neučinkovito,
temveč prepadeno s korupcijo. Te trditve se morem neposredno dokazati, slišal
pa sem preveč zgodb, ki jih potrjujejo. Podjetniki mi znajo povedati, da se
odrekajo reševanju tožb na sodišču predvsem zaradi tega, ker vedo, da bo sodnik
podkupljen. Je njihov strah osnovan? Tudi če ni še vedno velja, da bo podjetje
propadlo prej preden bo spor rešen.
Sliši se, da nekateri politiki
iščejo mesto v Državnem zboru tudi zaradi imunitete, ki jim jo ponuja. No tudi
to morda ne drži, velika pa je verjetnost, da se bodo v njem znašli politiki,
ki so pred rednimi preiskavami zaradi davčnih utaj ali gospodarskega kriminala,
kar na vodilnih mestih v vladi ali Državnemu zboru. Pri tem ne mislim na
obtožbe o prejemu obljube o podkupnini, kar je neumnost že sama po sebi temveč
o resnejših kaznivih dejanjih in oškodovanjih.
Lahko bi se celo šaljivo izrazili o tem, da imamo
med resnimi kandidati za pomembnejše položaje tudi Al Capona. Al Capon je
pravzaprav za večino američanov simbol premetenosti, neizprosnosti in uspeha.
Človeka, ki zna dobro voditi ljudi, jih motivirati in povezati okrog sebe
občudujejo četudi je na drugo strani zakona. A ga vseeno preganjajo, oziroma so
ga preganjali in na koncu tudi obsodili, res da za davčne prekrške a vseeno.
A Al Caponu ni nikoli padlo na
pamet, da svojo popularnost unovči na volitvah. Saj ni neumen. On je bil v
poziciji, ko je lahko kupoval politike in sodnike. Zakaj bi sam postal politik?
Seveda ne, to ni v njegovi naravi. Kot politik bi moral delovati transparentno
na očeh javnosti a v tem ni močan. Zato mu to nikoli ni padlo na pamet. Pa tudi
Američani, ga ne bi volili. Občudovati in voliti ni isto. Voliti nekoga, ki zna
poskrbeti zase in za svojo združbo ni isto, kot voliti nekoga, ki zna delovati
v javnem interesu. Ja, Američani bi raje volili nekega tožilca, morda prav
tistega, ki bi preganjal Capona.
Kaj pa mi? Bi bili mi pripravljeni
voliti Capona? Odgovor že poznamo. Pri nas so vrednote tako pomešane, da ne
ločimo več kaj je v javnem interesu, kaj v zasebnem, kaj v dobro vseh in kaj v
dobro ene od elit. Mešamo uspešnost in vrednote ter moralo in zakonitost. Ne
vemo, kaj bi pravzaprav radi.
Morda potrebujemo reset, reset v
naših glavah, popolen reset in začetek znova.
Ni komentarjev:
Objavite komentar