Managerji so ljudje, ki jim lastniki zaupajo vodenje
podjetij. Njihove naloge so predvsem planiranje, kar je povezano s postavljanjem
ciljev ter organiziranje, vodenje in kontrola, kar je povezano z doseganjem teh
ciljev. A to je le tehnika njihovega delovanja. V resnici se od njih pričakuje,
da bodo družbi, ki jo vodijo zagotovili trajno uspešno poslovaje in dolgoročno
rast. Lastniki so jim zaupali svojo lastnino v upravljanje, z namenom, da se
njihovo premoženje oplemeniti ali vsaj ohrani vrednost. Včasih managerjem
rečemo tudi gospodarstveniki. Bodisi zato, ker zelo dobro poznajo gospodarstvo,
saj v njem bolj ali manj uspešno delujejo, ali pa zato, ker dobro gospodarijo z
njim zaupanim premoženjem. Pa lahko za vsakega managerja rečemo, da je tudi gospodarstvenik.
No če uspešno vodi družbo lahko smatramo, da je dober poznavalec gospodarstva
in seveda tudi dobro gospodari. A kaj je merilo za uspešno vodenje družbe? Je
to doseganje dobička, rast prihodkov, stopnja vračila investiranih sredstev,
izpolnitev vizije, rast na delniških trgih, vse našteto ali morda celo kaj
drugega? V resnici nič od prej naštetega ne da enoznačnega odgovora. Vedno je
potrebno pri uspešnosti oceniti stanje preden se je manager pričel ukvarjati s
podjetjem, notranje in zunanje okolje podjetja, cilje, ki mu jih je zastavil
lastnik ter nazadnje uspešnost pri doseganju teh ciljev. Gre za kompleksno
vprašanje. Samo za ilustracijo, kako dober je manager, ki se je usedel na
stolček monopolnega infrastrukturnega podjetja in povečal dobiček za 10% po tem, ko je
povečal ceno monopolne dobrine. Sploh ga ne morem ocenjevati skozi dobiček, saj
le ta ni posledica njegovega delovanja temveč posledica zunanjega okolja v tem
primeru cenovne neelastičnosti trga. Lahko pa tega managerja ocenjujemo glede
na to, kako je znižal stroške na enoto dobrine. Cilji, ki bi mu jih morali
zastaviti lastniki so povečanje produktivnost, znižati stroške po enoti
dobrine, povečati produkcijo dobrin in podobno. V vsakem primeru je zaželena smotrnost
poslovanja. Dober manager bo torej posloval smotrno. Lahko kvaliteto managerja
gledamo tudi skozi finančna sredstva, ki je potreboval za dokončanje projekta?
Praviloma je to najpomembnejše vprašanje. Vsak »šalabejzer« lahko naroči projektiranje
in gradnjo proizvodnje hale ali pa izdelavo programske opreme, ali pa
postavitev proizvodnje v tujini, če ima na razpolago neomejena sredstva. A v
realnosti se manager sooča z omejenimi viri, tako finančnimi, kakor tudi
človeškimi. Pa tudi, če so viri na videz omejeni, se njihova prekomerna poraba
pozna v poslovnih rezultatih na katere pa bodo zanesljivo pozorni vsaj
lastniki. Dober manager torej izpelje projekt kljub omejenim virom. Slab pa ga
ne izpelje ali pa ga izpelje na nesmotrn način. Vse navedeno pa velja samo v
ureditvi, kjer lastnik ravna kot dober gospodar. V neki drugi, nam bolj poznani
ureditvi, saj v njej živimo vsak dan, pa so managerji soočeni s cilji, ki že v
osnovi zahtevajo nesmotrnost poslovanja. Izpeljava projektov se zahteva ne
glede na stroške, omejenost virov se kompenzira z neracionalno dodeljenimi
posojili bank in nazadnje se slaba posojila bank prikrijejo z dokapitalizacijo,
torej denarjem davkoplačevalcev. Sistem torej ne spodbuja nastavljanje dobrih managerjev
temveč nasprotno celo na nek način spodbuja njihovo nekompetentnost. Uspehi teh
managerjev namreč niso posledica njihovega dela temveč okolja, ki je
nastavljeno tako, da pričakuje in korigira njihove napake. Vse na koncu plačamo
pravi lastniki - davkoplačevalci. So zato naši davki med najvišjimi? O tem
morda več kdaj drugič. Tokrat pa spet k managerjem. Zaradi sistem, lahko temu
rečemo zunanjega političnega in finančnega okolja gospodarstva, uspešnosti
naših managerjev, razen kadar gre za podjetja, ki so pretežno v zasebni lasti
in dosegajo večino prihodkov z izvozom, ni mogoče govoriti. Še manj bo pravilna
trditev, da so med njimi dobri mangerji ali celo dobri gospodarstveniki. Morda
nekateri so, vendar tega zaradi anomalij našega okolja ne bomo izvedeli. Lahko
pa zs precej visoko gotovostjo zatrdimo naslednje: Nihče, ki je bil odgovoren
za projekte, za katere so se vedno našli neomejeni viri slovenskih bank, se ne
more v javnosti predstavljati kot gospodarstvenik, saj za to nima nobene resne
podlage. Marsikoga med njimi, predvsem tiste, ki so se proslavili s projekti,
ki jih odplačujemo še leta kasneje, pa
bomo z lahkoto razglasili za »šalabajzerje«.
No morda boste koga, ki vam bo povedal, da se na
gospodarstvo nič ne razumete, sedaj gledali z drugačnimi očmi, z očmi nekoga,
ki prepozna »šalabajzerja«, ki se predstavlja za gospdoarstvenika.
Ni komentarjev:
Objavite komentar