Bi Američani volili Al Capona?

Z zadnjem času nekateri poskušajo zrelativizirati pojem pravna država. Pravna država poenostavljeno pomeni, da mora tudi država z svojimi funkcionarji spoštovati enake zakone kot ljudstvo. O pravni državni ne moremo govoriti, kadar veljajo različna pravila za visoke predstavnike oblasti ali tiste, ki imajo moč in ugled in tiste, ki so daleč od moči in vpliva.

Primere nedelovanja pravne države bi lahko naštevali kar dolgo. Vplivnemu managerju ne zrušijo na črno zgrajene vile, sin kandidata za premiera na črno postavi velik bazen, ko se pojavijo sumi utaje davkov nekaterih kandidatov, ki  kandidirajo na volitvah, se išče krivce predvsem med tistimi, ki so javnosti omogočili dostop do informacij, da usmrtitve zloglasnih psov oziroma neizvršitve le te sploh ne omenjam.

No res se z leti stanje v Sloveniji nekako popravlja. Vse več je preiskav. Bodo sledile tudi obtožbe in tudi obsodbe bomo pa še videli. Stanje je še vedno daleč od normalnega predvsem zaradi počasnosti delovanja vseh pravosodnih organov. Policija rabi preveč časa, da zbere verodostojne informacije. Včasih tudi zaradi omejitev v zakonodaji in slabe interpretacije ustave. Predvsem pa zaradi neučinkovitosti in verjetno pomanjkljivega znanja. Tožilstvo je v nekaterih aferah pokazalo, da je še vedno orodje politike in ne neodvisno. Sodstvo pa ni samo neučinkovito, temveč prepadeno s korupcijo. Te trditve se morem neposredno dokazati, slišal pa sem preveč zgodb, ki jih potrjujejo. Podjetniki mi znajo povedati, da se odrekajo reševanju tožb na sodišču predvsem zaradi tega, ker vedo, da bo sodnik podkupljen. Je njihov strah osnovan? Tudi če ni še vedno velja, da bo podjetje propadlo prej preden bo spor rešen.

Sliši se, da nekateri politiki iščejo mesto v Državnem zboru tudi zaradi imunitete, ki jim jo ponuja. No tudi to morda ne drži, velika pa je verjetnost, da se bodo v njem znašli politiki, ki so pred rednimi preiskavami zaradi davčnih utaj ali gospodarskega kriminala, kar na vodilnih mestih v vladi ali Državnemu zboru. Pri tem ne mislim na obtožbe o prejemu obljube o podkupnini, kar je neumnost že sama po sebi temveč o resnejših kaznivih dejanjih in oškodovanjih.

Lahko  bi se celo šaljivo izrazili o tem, da imamo med resnimi kandidati za pomembnejše položaje tudi Al Capona. Al Capon je pravzaprav za večino američanov simbol premetenosti, neizprosnosti in uspeha. Človeka, ki zna dobro voditi ljudi, jih motivirati in povezati okrog sebe občudujejo četudi je na drugo strani zakona. A ga vseeno preganjajo, oziroma so ga preganjali in na koncu tudi obsodili, res da za davčne prekrške a vseeno.

A Al Caponu ni nikoli padlo na pamet, da svojo popularnost unovči na volitvah. Saj ni neumen. On je bil v poziciji, ko je lahko kupoval politike in sodnike. Zakaj bi sam postal politik? Seveda ne, to ni v njegovi naravi. Kot politik bi moral delovati transparentno na očeh javnosti a v tem ni močan. Zato mu to nikoli ni padlo na pamet. Pa tudi Američani, ga ne bi volili. Občudovati in voliti ni isto. Voliti nekoga, ki zna poskrbeti zase in za svojo združbo ni isto, kot voliti nekoga, ki zna delovati v javnem interesu. Ja, Američani bi raje volili nekega tožilca, morda prav tistega, ki bi preganjal Capona.

Kaj pa mi? Bi bili mi pripravljeni voliti Capona? Odgovor že poznamo. Pri nas so vrednote tako pomešane, da ne ločimo več kaj je v javnem interesu, kaj v zasebnem, kaj v dobro vseh in kaj v dobro ene od elit. Mešamo uspešnost in vrednote ter moralo in zakonitost. Ne vemo, kaj bi pravzaprav radi.

Morda potrebujemo reset, reset v naših glavah, popolen reset in začetek znova.

Manger, gospodarstvenik ali šalabajzer

Managerji so ljudje, ki jim lastniki zaupajo vodenje podjetij. Njihove naloge so predvsem planiranje, kar je povezano s postavljanjem ciljev ter organiziranje, vodenje in kontrola, kar je povezano z doseganjem teh ciljev. A to je le tehnika njihovega delovanja. V resnici se od njih pričakuje, da bodo družbi, ki jo vodijo zagotovili trajno uspešno poslovaje in dolgoročno rast. Lastniki so jim zaupali svojo lastnino v upravljanje, z namenom, da se njihovo premoženje oplemeniti ali vsaj ohrani vrednost. Včasih managerjem rečemo tudi gospodarstveniki. Bodisi zato, ker zelo dobro poznajo gospodarstvo, saj v njem bolj ali manj uspešno delujejo, ali pa zato, ker dobro gospodarijo z njim zaupanim premoženjem. Pa lahko za vsakega managerja rečemo, da je tudi gospodarstvenik. No če uspešno vodi družbo lahko smatramo, da je dober poznavalec gospodarstva in seveda tudi dobro gospodari. A kaj je merilo za uspešno vodenje družbe? Je to doseganje dobička, rast prihodkov, stopnja vračila investiranih sredstev, izpolnitev vizije, rast na delniških trgih, vse našteto ali morda celo kaj drugega? V resnici nič od prej naštetega ne da enoznačnega odgovora. Vedno je potrebno pri uspešnosti oceniti stanje preden se je manager pričel ukvarjati s podjetjem, notranje in zunanje okolje podjetja, cilje, ki mu jih je zastavil lastnik ter nazadnje uspešnost pri doseganju teh ciljev. Gre za kompleksno vprašanje. Samo za ilustracijo, kako dober je manager, ki se je usedel na stolček monopolnega infrastrukturnega podjetja  in povečal dobiček za 10% po tem, ko je povečal ceno monopolne dobrine. Sploh ga ne morem ocenjevati skozi dobiček, saj le ta ni posledica njegovega delovanja temveč posledica zunanjega okolja v tem primeru cenovne neelastičnosti trga. Lahko pa tega managerja ocenjujemo glede na to, kako je znižal stroške na enoto dobrine. Cilji, ki bi mu jih morali zastaviti lastniki so povečanje produktivnost, znižati stroške po enoti dobrine, povečati produkcijo dobrin in podobno. V vsakem primeru je zaželena smotrnost poslovanja. Dober manager bo torej posloval smotrno. Lahko kvaliteto managerja gledamo tudi skozi finančna sredstva, ki je potreboval za dokončanje projekta? Praviloma je to najpomembnejše vprašanje. Vsak »šalabejzer« lahko naroči projektiranje in gradnjo proizvodnje hale ali pa izdelavo programske opreme, ali pa postavitev proizvodnje v tujini, če ima na razpolago neomejena sredstva. A v realnosti se manager sooča z omejenimi viri, tako finančnimi, kakor tudi človeškimi. Pa tudi, če so viri na videz omejeni, se njihova prekomerna poraba pozna v poslovnih rezultatih na katere pa bodo zanesljivo pozorni vsaj lastniki. Dober manager torej izpelje projekt kljub omejenim virom. Slab pa ga ne izpelje ali pa ga izpelje na nesmotrn način. Vse navedeno pa velja samo v ureditvi, kjer lastnik ravna kot dober gospodar. V neki drugi, nam bolj poznani ureditvi, saj v njej živimo vsak dan, pa so managerji soočeni s cilji, ki že v osnovi zahtevajo nesmotrnost poslovanja. Izpeljava projektov se zahteva ne glede na stroške, omejenost virov se kompenzira z neracionalno dodeljenimi posojili bank in nazadnje se slaba posojila bank prikrijejo z dokapitalizacijo, torej denarjem davkoplačevalcev. Sistem torej ne spodbuja nastavljanje dobrih managerjev temveč nasprotno celo na nek način spodbuja njihovo nekompetentnost. Uspehi teh managerjev namreč niso posledica njihovega dela temveč okolja, ki je nastavljeno tako, da pričakuje in korigira njihove napake. Vse na koncu plačamo pravi lastniki - davkoplačevalci. So zato naši davki med najvišjimi? O tem morda več kdaj drugič. Tokrat pa spet k managerjem. Zaradi sistem, lahko temu rečemo zunanjega političnega in finančnega okolja gospodarstva, uspešnosti naših managerjev, razen kadar gre za podjetja, ki so pretežno v zasebni lasti in dosegajo večino prihodkov z izvozom, ni mogoče govoriti. Še manj bo pravilna trditev, da so med njimi dobri mangerji ali celo dobri gospodarstveniki. Morda nekateri so, vendar tega zaradi anomalij našega okolja ne bomo izvedeli. Lahko pa zs precej visoko gotovostjo zatrdimo naslednje: Nihče, ki je bil odgovoren za projekte, za katere so se vedno našli neomejeni viri slovenskih bank, se ne more v javnosti predstavljati kot gospodarstvenik, saj za to nima nobene resne podlage. Marsikoga med njimi, predvsem tiste, ki so se proslavili s projekti, ki jih odplačujemo še leta kasneje,  pa bomo z lahkoto razglasili za »šalabajzerje«.

No morda boste koga, ki vam bo povedal, da se na gospodarstvo nič ne razumete, sedaj gledali z drugačnimi očmi, z očmi nekoga, ki prepozna »šalabajzerja«, ki se predstavlja za gospdoarstvenika.