Vsakodnevno demonstriranje privržencev pravne države pred
Vrhovnim sodiščem v Ljubljani nekateri opisujejo kot zbiranje skrajnih privržencev
Janeza Janše oziroma SDS-ovih fanatikov. Morda opis za nekatere udeležence celo
ustreza a prepričan sem, da nas je večina, ki je žrtvovala nekaj ur svojega
časa za podporo obsojenemu Janezu Janši in v protest proti nestrokovnemu
ravnanju sodišča, to storila predvsem zaradi domoljubnih interesov. Domoljubnih
v smislu ljubezni do svoje nacije, ki ji želimo v obdobju zrelosti dodati tudi atribut pravne države.
Sam sem se večkrat udeležil zborovanj pred Vrhovnim sodiščem
in tudi skupaj z nekaj tisoč udeleženci v Slovenski vasi pospremil Janeza Janša
k prestajanju zaporne kazni. Tisti, ki me dobro poznajo, bi me težko označili
za fanatika ali človeka, ki si ne zna oblikovati svojega mnenja. Nasprotno,
zelo nerad tulim z volkovi in že nekajkrat sem plačal ceno predolgega jezika. A
vedno sem pripravljen svoje besede ponoviti ne glede na posledice, če sem le
prepričan, da imam prav. Kadar se pridružujem demonstrantom, sem z njimi zaradi
enega samega namena: Želim, da slovenska nacija ob samostojnosti in
neodvisnosti zaživi tudi v zares pravni državi.
In kaj je pravna država? Nekdanji predsednik ustavnega sodišča Ernest Petrič pravi, da pravna država niso le predpisi ter organi pravosodja in pregona, ampak tudi občutek v ljudeh, kaj je pravično, moralno, pravno.
Saj imamo policijo, tožilstva in sodišča, ki sodijo vsem po
enakih zakonih. Mar niso vsi dolžni spoštovati obsodb teh sodišč? Mar to ni
pravna država? Seveda ne! Pravna država ne pomeni le spoštovanje obsodb, ter
njihovo izvajanje ter preganjanje prestopnikov in kriminalcev na podlagi za vse
enake in z evropskimi normami usklajene zakonodaje!
Pravna država pomeni tudi pošteno in pravično sojenje. Pravna država pomeni
tako učinkovit pravosodni sistem, kakor
tudi sojenje na podlagi dokazov in ne osebnih prepričanj. Učinkovitost lahko
hitro dosežemo tudi s tem, da spustimo kriterije pri obsodbah. A s tem smo se odrekli
pravici do poštenega sojenja. Še slabše
pa se nam piše, če je naše sodstvo neučinkovito in nepošteno hkrati. Seveda
napisano ne leti na vse sodnike in vse sodne primere. Leti na izjeme, ki se v
sodni praksi pojavljajo, na žalost prepogosto. Napake se pojavljajo in to je
povsem normalno trdijo nekateri. Drži! Napake je delati človeško. Zato ima
vsaka sodna stopnja tudi drugostopenjsko sodišče, na katero se je moč pritožiti.
Kaj pa, ko sistem v celoti odpove? In kaj ko ne odpove v nepomembnem primeru temveč v primeru sojenju
vodji opozicije? Pove torej v primeru, kjer bi pričakovali največjo možno
skrbnost pri odločanju tako sodnikov,
kakor tožilcev? To se pri dobro zamišljenem in delujočem sistemu ne more
zgoditi. Napake, ko ti vsi gledajo pod prste, pač ne narediš. Še manj verjetno
je, da bi drugostopenjsko sodišče napako ponovilo. Samo dva možna odgovora sta. Prvi je, da je z
obsodbami vse popolnoma v redu in smo privrženci pred sodiščem le neuka »drhal«,
ki ni sposobna kritične distance do svojega strankarskega predsednika. Drugi možni odgovor je, da pravosodni sistem ne
deluje, kakor bi moral delovati. Oziroma, da vsem udeležencem ne zagotavlja
enakih pravic do pravičnega sojenja in tolerira napake do tistih, ki določenim
elitam z vplivom na pravosodje niso po volji.
Če gre za prvo opcijo imamo vsaj približno delujoč pravni
red in verjetno tudi pravno državo. Če gre za drugo o pravni državi ne moremo
govoriti. Tale prispevek ni namenjen ugotavljanju dejanskih zmot v obsodbah ali
nestrokovni obtožbi. Veliko je bilo napisanega s strani strokovnjakov. Tako o
pomanjkanju dokazov, zaradi katerih v delujočem pravnem sistemu ne bi sploh
smelo priti do sojenja, kakor o neobstoju dokazov in spornosti dokazovanja s
posrednimi dokazi, ki ne podležejo standardu dokazovanja preko razumnega dvoma.
Veliko je bilo napisano še o številnih procesnih napakah in neustrezno
konkretizirani obtožbi. Razen obeh spornih obsodb nisem zasledil nobenega
strokovnega teksta, ki bi dokazoval, da so dokazi v obtožbi zadostni za dokaz
krivde. Nasprotno, vsa objavljena strokovna mnenja poudarjajo številne
nedoslednosti, nelogičnosti in pomanjkljivosti. Kršitve človekovih pravic
omenja tudi ustavno sodišče, ki se sicer večinsko opredeljuje, za to, da vrhovno
sodišče presodi pred ustavnim.
Zame je vse navedeno dovolj za opredelitev za drugo opcijo. Za
opcijo za katero se ne opredelim zlahka. Ta opcija pomeni, da po 25 letih
samostojnosti nismo uspeli ustvariti pravne države. Ta opcija pomeni, da smo še
pred veliko spremembami v pravosodju, ki so nujne na poti lepše prihodnosti. Ta
opcija pomeni razočaranje nad politiko zadnjih 25 let. A dokazi so precej
jasni. Ja, obstaja tudi razumen dvom. Morda gre le za napake nekaterih
sodnikov, ki so podlegli pritiskom določenih političnih elit in bo Vrhovno
sodišče napake v kratkem odpravilo. Morda.
V tem primeru si pravosodje zasluži, da samo očisti svoje vrste in vzpostavi
želeno stanje. A vsakodnevno zavlačevanje z odločitvijo glede Janeza Janše in
neaktivno posredovanje predsednika vrhovnega sodišča, kažejo na to, da ne gre
le za nekaj posameznikov in nekaj zmot. Vsak dan odloga pri odločanju potrjuje
tezo, da je s pravosodjem veliko narobe.
In če je nekaj narobe, je to potrebno popraviti. Čim prej - tem
bolje!
