Ob smrti Kim Jong Ila sina precej
bolj znanega diktatorja Kim Il Sunga, ter obsežnemu žalovanju Korejcev za
ljubljenim vodjem se poraja vprašanje podobnosti Severne Koreje z nekdanjo
SFRJ. Danes se skoraj ne zdi verjetno, da bi precej bolj razvita in evropska
Jugoslavija bila lahko podobna današnji ubobožani Severni Koreji.
Seveda obstajajo velike razlike v
kuturnih in ekonomsko gospodarskih izhodiščih obeh narodov.
Že pozicija obeh držav na dveh
različnih celinah z ogromno stopnjo razlike v razvitosti, drugačni strukturi
družbe in časovni distanci onemogočajo neposredno primerjavo.
A vseeno lahko primerjamo podobnost
obeh političnih sistemov. V obeh sistemih je elita vzdrževala svojo oblast na
račun sistematičnega zavajanja svojega naroda, ki ga je popestrila z represijo
proti tistim, ki so mislili s svojo glavo in izsledke tega razmišljanja poskušali
tudi javno povedati. Elita si je rada privoščila tisto, kar so narodu radi
odsvetovali, kot nemoralno, recimo lov na medvede v SFRJ , ali kaviar korejskih
voditeljev. Obe eliti sta v imenu delavskega razreda in ljubljenega vodje,
izvajali svoji politiki in vzdrževali oblast.
Podoba voditeljev obeh sistemov
je bila sistematično grajena na nivoju pravljičnih junakov. Če je Kim izumil
korejske Hamburgerje, je Tito skoraj kot
superman preživel strele in eksplozije bomb, pretental nemške vohune in zmagal
v skoraj nemogočih vojaških razmerah. No tisti, ki poznate zgodovinska dejstva
veste, da je resnica precej drugačna.
Sistem je poskrbel za
priljubljenost obeh ljubljenih voditeljev tudi skozi vzgojo v šoli. Se še
spomnite mahanja z zastavicami ob vsakokratnem obisku ljubljenega vodje, pa štafete mladosti? Težko
pozabimo, da so šole vsak njegov obisk, sistematično nagradile z množicami
pionirčkov, ki so verjeli v nadčloveško zavzemanje velikega vodje za dobro
naroda. Nekateri od teh pionirčkov še dandanes v to verjamejo. Seveda je to do neke mere razumljivo saj so
starši, učitelji in tudi prijatelji širili enako njegovo podobo. Nekaj je
moralo že biti resnično. Šele obdobje odraslosti in zmožnosti samostojnega
mišljenja so dale misliti, da starši niso upali, učitelji pa niso smeli drugače
govoriti. Prijatelji pa seveda niso imeli drugega vira in tako se je ohranjala
le ena resnica. Če pa že kdo ni bil povsem na liniji, potem pa, …, potem pa
nič, vsi smo bili na liniji, prostovoljno ali pa so zato poskrbeli naši varuhi.
Še danes se spominjam mojega
začudenja in zgražanja nad enim od sošolcev, sinom znanega kranjskega zdravnika,
ki je zinil nekaj čez Tita in sistem. Le kako je mogel, pa saj on ničesar ne
razume. Mi smo vendar Jugoslavija, ne nesposobna SSSR ali pokvarjena
kapitalistična Amerika. Mi smo Titovi,
on pa jih vse prekaša. Že nekaj let kasneje sem razmišljal popolnoma drugače. Moje
goreče osnovnošolsko prepričanje o najboljšem sistemu na svetu, najboljši
gospodarski sistem je bil seveda samoupravni socializem, se je postopoma
poslovilo s pomočjo opazovanja realnega sveta, z obiski pokvarjenih
kapitalističnih dežel in opazovanja ravnanja komunističnih elit. Prav zaradi svojih
izkušenj lahko danes trdim, da je šlo v SFRJ in Koreji za dva podobna politična
sistema, ki sta ne glede na ekonomske in kulturološke razlike, temeljila na vladanju
s sistematičnim pranjem možganov ter represijo. Seveda se bo kdo pojavil in
poskušal reči, da sistema ni mogoče primerjati češ, da je v Severni Koreji vse
veliko hujše. Morda je hujše, morda ni, o tem ne bom sodil. A to ni niti bistveno. Je morilec, kaj manj
morilec, če je moril manjkrat, ali tat manj tat, če je kradel manj? Lahko
merimo stopnjo enega in drugega, a še vedno gre za enako vsebino. V našem
primeru za totalitarizem z malikovanjem voditelja in elite, ki se vzdržuje na
oblasti z nedemokratičnimi sredstvi predvsem pa s sistematičnim pranjem
možganov.
Ja, tudi mi smo bili Korejci.
