Kdo zmaga na volitvah v parlamentarni demokraciji in kaj je pravzaprav volja ljudstva? Na videz preprosto vprašanje se v praksi izkaže kot zelo težka enigma.
Je zmagovalec tisti, ki je relativno dobil največ glasov? Je zmagovalec tisti, ki je dobil več glasov kot na prejšnjih volitvah? Je zmagovalec tisti, ki zbere podporo več kot polovice poslancev? Načeloma so vsi trije zmagovalci. Relativni zmagovalec je nesporno zmagovalec, saj je pustil ostale za seboj. Tisti ki zbere podporo več kot polovice poslancev je zmožen sestaviti vlado. Torej je on tudi zmagovalec. Lahko gre za istega, lahko tudi ne. Zmagala sta oba, a le eden lahko sestavi vlado. Je to protislovje? Pravzaprav ne. Gre za povsem naraven in v parlamentarni demokraciji običajen proces. Bi moral relativni zmagovalec sestaviti vlado v vsakem primeru in bi mu morale ostale stranke slediti? Ne nujno. Sorodne stranke se povezujejo. Stranke z nasprotnimi programi pa so običajno na nasprotnih bregovih, pa tudi to ni vedno res. Vedno gre za proces dogovarjanja in usklajevanja s ciljem dogovora, ki običajno pomeni kompromis.
Na zadnjih volitvah v Sloveniji smo dobili dva zmagovalca, ki sta hkrati tudi poraženca in dva dvojna zmagovalca.
Pozitivna Slovenija je za dve odstotni točki prehitela SDS. Torej je zmagovalka in SDS poraženka. Po drugi strani pa je Janezu Janši uspelo sestaviti koalicijo z večino poslancev, vsaj v tem trenutku tako kaže, in s tem doseči veliko zmago. No predsedniku Pozitivne Slovenije tega ni uspelo doseči v slabih dveh mesecih. Gre seveda za njegov velik poraz.
Pa je to tudi volja ljudstva? Je res volja ljudstva,da je na čelu vlade predsednik druge najmočnejše stranke? Na žalost tega odgovora naš volilni sitem ne daje. Na volitvah nismo vprašali volivcev koga bi imeli za mandatarja. Za kaj takega bi morali imeti predsedniški ali vsaj podpredsedniški sistem po vzoru ZDA oziroma Francije. Ali pa vsaj večinski volilni sistem po vzoru prej omenjenih držav ali Združenega Kraljestva Velike Britanije in Severne Irske. Tak vililni sistem sicer ne bi neposredno podal odgovora na vprašanje, kdo naj bo mandatar, bi pa to v večini primerov storil posredno in to na nedvoumen način. V večinskih sistemih običajno ena od dveh večjih strank dobi absolutno večino, če pa že ne samostojno pa vsaj v koaliciji z njej sorodnejšo od treh ali štirih strank, ki uspejo s svojimi predstavniki priti v parlament.
Če želimo torej, da bodo volivci povedali, kateri je njihov mandatar, moramo spremeniti volilni sistem. Najenostavnejši za volivce in za povolilna dogajanja je čisti dvokrožni večinski volilni sistem. Velika prednost tega sistema je tudi ta, da v njem volivci dejansko volijo ljudi. Seveda strankarska barva kandidatov vpliva na glasove volivcev, pa vendar slednja ne prevlada, kadar gre za tako ali drugače sporne kandidate. Malce manj kompetentni ali celo tisti z vprašljivo preteklostjo, bi izviseli tudi, le bi jih kandidirala sicer močnejša stranka. Če se jih že ne bi odrekli v stranki sami, potem je zelo verjetno, da bi abstinenca volivcev dala prednost maj spornemu konkurentu.
Nimamo večinskega volilnega sistema, torej moramo živeti s tem kar imamo. Vsaki vladi bo težko. Že dejstvo, da je v vladi lahko štiri ali pet strank je katastrofa a Slovenijo. Vsaka pomembnejša odločitev se bo usklajevala pretirano dolgo. Posledice bomo čutili vsi. Pa imamo alternativo?
Predčasne volitve lahko postavijo povsem nove razmere. Morda nastane spet povsem nova koalicija treh - bolj verjetno pa – štirih ali petih strank. In kaj bi dobili. Novega mandatarja, druge ministre in spet neučinkovito vlado. Ja, predčasne volitve podpiram, a pod enim samim pogojem, da se izvedejo po večinskem volilnem sistemu.
Do takrat pa imamo mandatarja, ki je vsaj pripravljen sklepati kompromise, da Slovenija dobi vlado čim prej in upamo, da bo znal narediti tisto, kar je potrebno, da bomo izšli iz krize. In če mu to uspe, bo velik zmagovalec, ne glede na izid naslednjih volitev.
