Zlato pravilo - ga je res tako težko razumeti?

Na demagogijo smo kar nekako postali neobčutljivi. Ne samo neuko ljudstvo, kadar spremlja nastope "eminentnih" poslancev, ki kar sejejo svoje visoko poznavanje osnovnih ekonomskih zakonitosti v svojih nastopih v javnosti. Tudi novinarji so nam pričeli v informativnih oddajah namesto ekonomskih strokovnjakov za strokovne razlage pomena zlatega pravila vabiti kar poslance in predvsem poslanke. Vse bi se še nekako izšlo, če bi iz ust vrlih poslancev oziroma poslank dejansko vrela ekonomska, pravna ali kakršna koli druga znanost. 

Znanosti iz njihovih ust seveda ni, ne visoko-strokovne, ne poljudne, niti tiste s kančkom zdrave pameti. Le ena sama demagogija. Sprenevedanje za doseganje političnih točk.

Tudi to ne bi bilo tako nenormalno, saj so konec koncev politiki tu zato, da nam prodajo svoje ideje in videnja, če bi jih korigirala prava stroka. A ta bolj ali manj molči. Ji uredniki enostavno ne dovolijo spregovoriti, ker  bi se razgalila ignoranca določene politične opcije? Morda sem tu preoster a dejstvo je, da je del politikle blokiral enega ključnih projektov, ki bi lahko pocenil posojila Sloveniji in s tem povečal možnosti za preporod gospodarstva. Je problem v resnici to, da bi politična opcija, ki zavira zapis zlatega pravila v ustavo izgubila precej svojega ugleda, če bi stroka povedala svoje? No molk stroke zanesljivo ni v javnem interesu.

In zakaj pri zlatem pravilu sploh gre?

Najprej gre za politični konsenz, da bo država, poenostavljeno povedano,  uravnotežila svoje odhodke s prihodki. Dolgoročno uravnoteženje odhodkov s prihodki pomeni preprečitev pretiranega povečevanja zadolženosti, ki bi posledično vodilo v nezmožnost vračanja dolgov oziroma bankrot države. 

Seveda je pomembno, da se Slovenci sami sporazumemo o omejitvi odhodkov s prihodki, in za to bi dejansko zadoščalo že sprejetje zakona. A ker je zakon zelo enostavno spremeniti, celo določbe drugega zakona lahko poseže v zakon z zlatim pravilom, zapis zlatega pravila v zakon ne predstavlja dolgoročne garancije, da bo to pravilo tudi res spoštovano, ne glede katera politična elita bo vodila državo.

In to je tisto, kar od nas pričakujejo mednarodne bonitetne agencije in banke, ko se odločajo o tem pod katerimi pogoji nam bodo posojale denar. Pri določanju višini obresti velja enostavno pravilo, višje je tveganje, višje so obresti, torje je višja cena sposojenega denarja.

Pa se bo politika dejansko držala zapisa v ustavo ali pa ga bo spet kršila, kadar ji bo to ustrezalo? res zapis v ustavo ni garancija za njegovo spoštovanje, a na podlagi ustavnega določila, se da sprejeti zakone, ki kršitev tega določila opredelijo kot kaznivo dejanje. No to pa že ni več mačji kašelj.

Z zapisom v ustavo torej sporočamo finančnim trgom, da se je politika poenotila o vzdržnem ravnotežju, tveganje za finančne naložbe se zmanjša, prav tako cena denarja. In koliko nas zapis v ustavo stane? Povsem nič, če zanemarimo nekaj povešenih nosov, tistih, ki temu nasprotujejo.

In kaj sporočimo s tem za zlato pravilo zapišemo le v zakon. Predvsem to, da se politika ni mogla poenotiti, kar kaže na to, da obstaja velika verjetnost, da se ob spremembi oblasti zakon spremeni ali vsaj ne spoštuje. To sporočilo govori finančnim trgom o povečevanju tveganja in s tem vpliva na višjo ceno sposojenega denarja. 

Brez skrbi cene tega denarja ne bodo plačale naše vrle poslanke, niti poslanci, ceno bo plačalo v prvi vrsti gospodarstvo, posledično pa vsi davkoplačevalci.

Pa poglejmo še zakaj se določena politična opcija izogiba zapisu zlatega pravila v ustavo, čeprav to nikogar ne stane nič, prepreči pa lahko veliko gospodarsko škodo, ki nastane zaradi dražjih posojil.

Dva možna motiva sta. Prvi je politični prestiž. Vladi pač ne sme uspeti, pa četudi del cene plača gospodarstvo. Drugi motiv je bolj kompleksen in meji na fantastiko. Kaj pa če določena politika potrebuje zadolževanje za zadovoljevanje svojih nepolitičnih interesov? Kaj pa, če so določene strukture ugotovile, da se se njihove apetite da zadovoljiti le s plenjenjem bodočih generacij? Fantastika? Morda, vendar me ne bi presenetilo, če se nekoč izkaže, da je resnično. Vzorec v nekaterih občinah je že billo zaznati.

Kulturnik moj

Brez mene ni Slovenije,
kulturnik nam veli,
brez mojega prispevka,
še vedno v  Yugi bi bili.
Stoletja ohranjala nas je le kultura,
A zdaj nanjo vse zgrinja se kot huda ura.

Ministra samo zase hočeš,
Deliti z drugimi ga nočeš,
Če pa že pride kašen mlad
Ozmerjaš ga, da je le smrad.

A zakaj po tolkih letih,
si svoj gromki dvignil glas,
spečal s politiko prekletih
a skliceval se na Parnas.
Slovence nas že veke bogati  kultura
a kulturnika sedaj zanima bolj natura.

Na Prešerna se sklicuješ
 in bereš njega pesmice.
Sam bolj kot on objokuješ,
vse izgubljene dotacije.

Je pomembno ustvarjenje?
So dela tvoja tvoj ponos?
Je pomembnejše ministrovanje
In forma, ki zagotovi donos.
Brez dotacij in  ministra - stvaritve največje
največjega  so dvignile nas nad povprečje.

Simbolno vrednost nam poudarjaš.
Ko zmerjaš, psuješ in kričiš,
kulturo svojo zanemarjaš,
pri delih svojih pa bolj spiš.

Kdo je zmagovalec volitev?

Kdo zmaga na volitvah v parlamentarni demokraciji in kaj je pravzaprav volja ljudstva? Na videz preprosto vprašanje se v praksi izkaže kot zelo težka enigma.

Je zmagovalec tisti, ki je relativno dobil največ glasov? Je zmagovalec tisti, ki je dobil več glasov kot na prejšnjih volitvah? Je zmagovalec tisti, ki zbere podporo več kot polovice poslancev? Načeloma so vsi trije zmagovalci. Relativni zmagovalec je nesporno zmagovalec, saj je pustil ostale za seboj. Tisti ki zbere podporo  več kot polovice poslancev je zmožen sestaviti vlado. Torej je on tudi zmagovalec. Lahko gre za istega, lahko tudi ne. Zmagala sta oba, a le eden lahko sestavi vlado.  Je to protislovje? Pravzaprav ne. Gre za povsem naraven in v parlamentarni demokraciji običajen proces. Bi moral relativni zmagovalec sestaviti vlado v vsakem primeru in bi mu morale ostale stranke slediti? Ne nujno. Sorodne stranke se povezujejo. Stranke z nasprotnimi programi pa so običajno na nasprotnih bregovih, pa tudi to ni vedno res. Vedno gre za proces dogovarjanja in usklajevanja s ciljem dogovora, ki običajno pomeni kompromis.

Na zadnjih volitvah v Sloveniji smo dobili dva zmagovalca, ki sta hkrati tudi poraženca in dva dvojna zmagovalca.

Pozitivna Slovenija je za dve odstotni točki prehitela SDS. Torej je zmagovalka in SDS poraženka. Po drugi strani pa je Janezu Janši uspelo sestaviti koalicijo z večino poslancev, vsaj v tem trenutku tako kaže, in s tem doseči veliko zmago. No predsedniku Pozitivne Slovenije tega ni uspelo doseči  v slabih dveh mesecih. Gre seveda za njegov velik poraz.

Pa je to tudi volja ljudstva? Je res volja ljudstva,da je na čelu vlade predsednik druge najmočnejše stranke? Na žalost tega odgovora naš volilni sitem ne daje.  Na volitvah nismo vprašali volivcev koga bi imeli za mandatarja.  Za kaj takega bi morali imeti predsedniški ali vsaj podpredsedniški sistem po vzoru ZDA oziroma Francije. Ali pa vsaj večinski volilni sistem po vzoru prej omenjenih držav ali Združenega Kraljestva Velike Britanije in Severne Irske. Tak vililni sistem sicer ne bi neposredno podal odgovora na vprašanje, kdo naj  bo mandatar, bi pa to v večini primerov storil posredno in to na nedvoumen način. V večinskih sistemih običajno ena od dveh večjih strank dobi absolutno večino, če pa že ne samostojno pa vsaj v koaliciji z njej sorodnejšo od treh ali štirih strank, ki uspejo s svojimi predstavniki priti v parlament.

Če želimo torej, da bodo volivci povedali, kateri je njihov mandatar, moramo spremeniti volilni sistem. Najenostavnejši za volivce in za povolilna dogajanja je čisti dvokrožni večinski volilni sistem. Velika prednost tega sistema je tudi ta, da v njem volivci dejansko volijo  ljudi. Seveda strankarska barva kandidatov vpliva na glasove volivcev, pa vendar slednja ne prevlada, kadar gre za tako ali drugače sporne kandidate. Malce manj kompetentni ali celo tisti z vprašljivo preteklostjo, bi izviseli tudi, le bi jih kandidirala sicer močnejša stranka. Če se jih že ne bi odrekli v stranki sami, potem je zelo verjetno, da bi abstinenca volivcev dala prednost maj spornemu konkurentu.

Nimamo večinskega volilnega sistema, torej moramo živeti s tem kar imamo. Vsaki vladi bo težko. Že dejstvo, da je v vladi lahko štiri ali pet strank je katastrofa a  Slovenijo. Vsaka pomembnejša odločitev se bo usklajevala pretirano dolgo. Posledice bomo čutili vsi. Pa imamo alternativo?

Predčasne volitve lahko postavijo povsem nove razmere. Morda nastane spet povsem nova koalicija treh  - bolj verjetno pa – štirih ali petih strank. In kaj bi dobili. Novega mandatarja, druge ministre in spet neučinkovito vlado.  Ja, predčasne volitve podpiram, a pod enim samim pogojem, da se izvedejo po večinskem volilnem sistemu.

Do takrat pa imamo mandatarja, ki je vsaj pripravljen sklepati kompromise, da Slovenija dobi vlado čim prej in upamo, da bo znal narediti tisto, kar je potrebno, da bomo izšli iz krize. In če mu to uspe, bo velik zmagovalec, ne glede na izid naslednjih volitev.