MI želite poslati sporočilo preko twitterja?

petek, 17. avgust 2012

Zlato pravilo - ga je res tako težko razumeti?

Na demagogijo smo kar nekako postali neobčutljivi. Ne samo neuko ljudstvo, kadar spremlja nastope "eminentnih" poslancev, ki kar sejejo svoje visoko poznavanje osnovnih ekonomskih zakonitosti v svojih nastopih v javnosti. Tudi novinarji so nam pričeli v informativnih oddajah namesto ekonomskih strokovnjakov za strokovne razlage pomena zlatega pravila vabiti kar poslance in predvsem poslanke. Vse bi se še nekako izšlo, če bi iz ust vrlih poslancev oziroma poslank dejansko vrela ekonomska, pravna ali kakršna koli druga znanost. 
Znanosti iz njihovih ust seveda ni, ne visoko-strokovne, ne poljudne, niti tiste s kančkom zdrave pameti. Le ena sama demagogija. Sprenevedanje za doseganje političnih točk.

Tudi to ne bi bilo tako nenormalno, saj so konec koncev politiki tu zato, da nam prodajo svoje ideje in videnja, če bi jih korigirala prava stroka. A ta bolj ali manj molči. Ji uredniki enostavno ne dovolijo spregovoriti, ker  bi se razgalila ignoranca določene politične opcije? Morda sem tu preoster a dejstvo je, da je del politikle blokiral enega ključnih projektov, ki bi lahko pocenil posojila Sloveniji in s tem povečal možnosti za preporod gospodarstva. Je problem v resnici to, da bi politična opcija, ki zavira zapis zlatega pravila v ustavo izgubila precej svojega ugleda, če bi stroka povedala svoje? No molk stroke zanesljivo ni v javnem interesu.

In zakaj pri zlatem pravilu sploh gre?

Najprej gre za politični konsenz, da bo država, poenostavljeno povedano,  uravnotežila svoje odhodke s prihodki. Dolgoročno uravnoteženje odhodkov s prihodki pomeni preprečitev pretiranega povečevanja zadolženosti, ki bi posledično vodilo v nezmožnost vračanja dolgov oziroma bankrot države. 
Seveda je pomembno, da se Slovenci sami sporazumemo o omejitvi odhodkov s prihodki, in za to bi dejansko zadoščalo že sprejetje zakona. A ker je zakon zelo enostavno spremeniti, celo določbe drugega zakona lahko poseže v zakon z zlatim pravilom, zapis zlatega pravila v zakon ne predstavlja dolgoročne garancije, da bo to pravilo tudi res spoštovano, ne glede katera politična elita bo vodila državo.
In to je tisto, kar od nas pričakujejo mednarodne bonitetne agencije in banke, ko se odločajo o tem pod katerimi pogoji nam bodo posojale denar. Pri določanju višini obresti velja enostavno pravilo, višje je tveganje, višje so obresti, torje je višja cena sposojenega denarja.

Pa se bo politika dejansko držala zapisa v ustavo ali pa ga bo spet kršila, kadar ji bo to ustrezalo? res zapis v ustavo ni garancija za njegovo spoštovanje, a na podlagi ustavnega določila, se da sprejeti zakone, ki kršitev tega določila opredelijo kot kaznivo dejanje. No to pa že ni več mačji kašelj.

Z zapisom v ustavo torej sporočamo finančnim trgom, da se je politika poenotila o vzdržnem ravnotežju, tveganje za finančne naložbe se zmanjša, prav tako cena denarja. In koliko nas zapis v ustavo stane? Povsem nič, če zanemarimo nekaj povešenih nosov, tistih, ki temu nasprotujejo.

In kaj sporočimo s tem za zlato pravilo zapišemo le v zakon. Predvsem to, da se politika ni mogla poenotiti, kar kaže na to, da obstaja velika verjetnost, da se ob spremembi oblasti zakon spremeni ali vsaj ne spoštuje. To sporočilo govori finančnim trgom o povečevanju tveganja in s tem vpliva na višjo ceno sposojenega denarja. 
Brez skrbi cene tega denarja ne bodo plačale naše vrle poslanke, niti poslanci, ceno bo plačalo v prvi vrsti gospodarstvo, posledično pa vsi davkoplačevalci.

Pa poglejmo še zakaj se določena politična opcija izogiba zapisu zlatega pravila v ustavo, čeprav to nikogar ne stane nič, prepreči pa lahko veliko gospodarsko škodo, ki nastane zaradi dražjih posojil.
Dva možna motiva sta. Prvi je politični prestiž. Vladi pač ne sme uspeti, pa četudi del cene plača gospodarstvo. Drugi motiv je bolj kompleksen in meji na fantastiko. Kaj pa če določena politika potrebuje zadolževanje za zadovoljevanje svojih nepolitičnih interesov? Kaj pa, če so določene strukture ugotovile, da se se njihove apetite da zadovoljiti le s plenjenjem bodočih generacij? Fantastika? Morda, vendar me ne bi presenetilo, če se nekoč izkaže, da je resnično. Vzorec v nekaterih občinah je že billo zaznati.