Socialna pravičnost

Socialna pravičnost je pravzaprav sistem, ki temelji na enakosti in solidarnosti. Morda bi nepoučen bralec lahko mislil, da ima socialna pravičnost izvor v marksizmu, komunizmu ali vsaj socializmu, a bi bil v veliki zmoti. Socialna pravičnost izvira že iz judovstva, v krščanski filozofiji pa je temelje za moderno socialno pravičnost postavil Tomaž Akvinski. Socialna pravičnost je nekaj, kar si ne lastijo socialdemokratske stranke temveč je elemente socialne pravičnosti možno najti v vseh sodobnih demokratičnih strankah.  V Sloveniji ima na primer desnosredinska stranka SDS v svojih osnovnih vrednotah zapisano tudi enakost, pravičnost in solidarnost. 

Tej vrednost si nikakor ne gre razlagati kot uvravnilovko ali absolutno enakost. V tej smeri so delovali komunistični sistemi, ki so zanemarili nagrajevanje znanja, rezultatov dela in podjetništva. A o tem kdaj drugič.

Socialna pravičnost je pravzaprav sistem vrednot, ki jih sprejme družba s ciljem, da odpravi anomalije, ki se v družbenih strukturah pojavijo zaradi kratkoročnih anomalij tržnega gospodarstva. Tržno gospodarstvo rešuje določene probleme, kot so nezaposlenost v določeni panogi ali na določenem geografskem področju šele na dolgi rok. Kratkoročno, kar lahko traja tudi več let, pa je nezaposlenost dejstvo. Tržno gospodarstvo prav tako ne rešuje problema preživetja starejših in drugih socialno ogroženih skupin na primer hendikepiranih oseb mater samohranilk in podobno. Te probleme rešuje solidarnost oziroma sistem socialne pravičnosti v družbi. Demokratične stranke se običajno razlikujejo v stopnji socialnih pomoči, ki jih obljubljajo svojim volivcem. Bolj desne stranke želijo biti solidarne le do tistih, ki to res potrebujejo in le v nujnem obsegu, bolj levo usmerjene stranke, pa bi bolj radodarno razdeljevale dobrine, ki jih skupaj ustvari družba. V resnici nobena stran ni bolj socialno pravična od druge. Leva opcija je bolj socialno radodarna a nepravična do tistih, ki ustvarjajo dobrine, saj jim pobere del dobrin tudi na račun tistih, ki ne želijo ustvarjati dobrin za svoje preživetje. A socialna radodarnost še ni socialna pravičnost saj družbi odreka optimalen izkoristek proizvodnih virov, s tem zmanjšuje njeno učinkovitost in znižuje skupno produkcijo dobrin. Na koncu imajo vsi, tudi socialno ogrožene skupine manj, kot bi lahko imeli. Desne stranke, predvsem skrajno liberalne,  običajno pretiravajo pri pomenu trga in pravičnosti razdelitev dobrin skladno z delovnimi rezultati, znanjem in vloženim kapitalom. Ravnotežje je običajno doseženo z stalnim izmenjavanjem levih in desnih strank na oblasti ali, kar je še bolj pogosto, z vladavino desno ali levo sredinskih strank, ki same poskrbijo za optimalno razmerje med socialo in učinkovitostjo produkcijskih virov.

Slovenske razmere pa so glede socialne pravičnosti povsem zmedene. Stranke, ki se povezujejo na levici, se v praksi zavzemajo za povsem desno liberalne ideje. Gospodarstveniki, ki vladajo s trdo roko in brez kančka obžalovanja dopustijo propad podjetij in nezaposlenost zaradi uresničevanja svojih zasebnih ciljev, se oklicujejo za borce za socialne vrednote. Desno sredinske stranke pa se postavljajo na stran delavcev in upokojencev proti reformam, ki bi utegnile znižati njihov življenjski standard. Zmedenost je predvsem posledica napačne delitve slovenskih strank na leve in desne. Običajno se kot leve smatrajo tiste, ki na kakršenkoli način branijo privilegije elit, ki so bile privilegirane v prejšnjem totalitarnem sistemu. Za desne pa smatramo vse demokratične stranke, ki poskušajo postopoma zamenjati retencijsko elito. A ne eno ne drugo nam ne pove, kakšen je njihov odnos do socialne pravičnosti. Sodimo jih lahko po dejanjih. A ker kulturo politične stranke vedno predstavlja kultura njenega vodstva, je o socialni pravičnosti možno govoriti na podlagi konkretnih ravnanj voditeljev teh strank. Njihova ravnanja pa govorijo sama zase. Sam ne bi izgubljal besed o tem, saj so njihova dejanja znana in jih obravnavajo različni mediji. Kadar so značilne vrednote voditeljev političnih strank zapravljivost, narcisoidnost in ošabnost ni verjetno, da bo v njihovem ravnanju veliko prostora za socialno pravičnost.

Vrednote in komentatorji

Vrednote so preprosto povedano tiste dejavnosti ali pojavi, ki jih cenimo. Največkrat govorimo o vrednotah kot so poštenje, pravičnost, delavnost, znanje, sposobnosti, odgovornost in podobne.

Običajno in zelo narobe pa je, da vrednote zamenjujemo za njihove kvazi nadomestke, kot so na primer denar  ali politične usmeritve. Denar je sredstvo v katerem merimo vrednost in nikakor vrednota. Prav tako politična usmeritev lahko vsebuje sledenje določenim vrednotam, a sama to ni.

Politična stranka lahko sledi vrednotam liberalnega kapitalizma, kot so svobodno razpolaganje s privatno lastnino in svobodno podjetništvo, socialnim vrednotam, kot so socialna pravičnost, ali  konservativnim vrednotam, kot so tradicionalna družina, skrb za skupnost in podobno. Pravzaprav moderne politične stranke zagovarjajo zelo podobne vrednote. Največkrat jim dajo različne prioritete. Pri nekaterih je morda v ospredju osebna svoboda, pri drugih skrb za skupnost. Zato je kritika dejanj politikov ali političnih strank najlažje ovrednotiti skozi prizmo vrednot. Pri tem se opazovalec, največkrat novinar, komentator, ne more ogniti subjektivnosti. A če je le sposoben izkočiti iz okvira navijaštva za določeno politično opcijo, mu lahko uspe obdržati objektivnost tako, da si zgradi sistem vrednot, ki jih sam zagovarja. Ravnanje politikov je najlažje ocenjevati preko svojega sistema vrednot in pri tem objektivnost naenkrat ni več problem.

V Sloveniji je deloma po tej poti stopil časnik Finance, ki sledi predvsem vrednote liberalnega kapitalizma, slednje je seveda povsem moja ocena in dopuščam, da ni povsem točna, njihovi komentatorji pa ocenjujejo politike skladno s temi vrednotami. Pravzaprav pa povsod drugje, mišljeni so seveda slovenski mediji,  naletimo na navijaške komentatorje ali že kar promotorje določenih politikov ali političnih opcij. Huda ocena! Ja, kar preberite določene komentatorje. Seveda se najdejo tudi izjeme in ni jih tako malo, a ne prevladujejo. Morda s časoma postanejo izjeme pravilo.

Seveda so navijaški komentatorji na vseh straneh. Ja tudi politična opcija ki jo zagovarjam jih ima. Niti ni pomembno, ali imajo določeni navijaški komentatorji razlog za svoj obstoj v navijaških komentatorjih nasprotne opcije, v politični opredelitvi ali v osebnih koristih.  Če želimo objektivnost in transparentnost moramo navijaštvo preseči. Na žalost se tega ne da niti z zakonom niti z dekretom. Komentatorji morajo ponotranjiti princip komentiranja glede na osebni sistem vrednot. To je po mojem edina sprejemljiva pot objektivnega komentiranja. In objektivno komentiranje,  je spet vrednota, ki jo je smiselno zagovarjati v vseh političnih opcijah.

Demagoška neodvisnost sodstva

Demagoška neodvisnost sodstva

Sodstvo predstavlja v vseh razvitih demokracijah neodvisno vejo oblasti. Če želimo sistemsko zagotoviti pravno državo, torej državo, kjer se zakonov drži tudi država sam, potem mora biti sodna oblast neodvisna. Neodvisna je zato, da lahko pravično presoja tudi med državljani in državo ali med ljudstvom in privilegirano elito. Neodvisnost sodstva torej ni sporna oziroma je celo pogoj za pravno državo. Pa je neodvisnost absolutna. Absolutna v smislu, da sodstvo lahko počne kar hoče in o tem povsem samostojno odloča. Seveda ne. Sistem sodstva je trdno povezan z drugimi družbenimi sistemi. Denar dobiva iz proračuna o katerem odloča zakonodajna oblast, pravico deli v okvirih zakonodaje, ki jo spet sprejema zakonodajna oblast. Sodstvo si torej ne more samo izmisliti zakonodaje po kateri bo sodilo, niti si ne more samo odrediti ustrezno število sodnikov, niti njihovih plač. Kadar govorimo o neodvisnosti mislimo predvsem na neodvisnost pri njihovem odločanju. Sistemsko je torej odvisna tako od zakonodajne kako tudi od izvršilne oblasti. Kadar slednji zahtevata večjo učinkovitost ali sistemske prilagoditve, ne gre za poseg v neodvisnost sodstva temveč gre za uresničevanje pristojnosti izvršilne in zakonodajne oblasti. Zahteve po odpravi trajnega mandata ali uvedbi preizkusnega obdobja ne posegajo v neodvisnost odločanja sodne veje oblasti temveč samo določajo sistemske okvire, ki naj bi vodili k večji učinkovitosti ter kvalitetnejšim sodbam.

Obstaja še eno gledišče na neodvisnost sodstva. Kako na njegovo neodvisnost vpliva neodvisnost sodnikov samih. Tudi če je neodvisnost sodstva sistemsko zagotovljena, ne moremo govoriti o pravi neodvisnosti, kadar sodniki sami ne delujejo neodvisno. Prijateljske povezave, korupcija, osebne preference oziroma navijaštvo, ali politične preference so vse elementi, ki vplivajo na sodnikovo neodvisnost. Sistem mora zagotoviti izločanje sodnikov, ki se pri svojih odločitvah ravnajo v odvisnosti od udeležencev procesa. Trajni mandat ščiti sodnika pred pritiski od zunaj sodnega sistema, ne ščiti pa sistema pred sodniki samimi. Prav zaradi tega je trajni mandat lahko sporen saj ne omogoča, dvig kvalitete sodnih odločitev po sistemu izločanja slabih sodnikov. Slabih sodnikov se pač ne da izločiti iz sodniškega sistema, ker imajo trajni mandat. Če bi želeli to korigirati, bi med razloge za izgubo trajnega mandata morali vpeljati tudi slabo kvaliteto opravljenega dela. Seveda o kvaliteti sami oziroma njenemu doseganju lahko odločajo le sodniki sami in s tem ohranijo neodvisnost.

Izguba trajnega mandata torej ni poseg v neodvisnost sodstva temveč je pot k povečanju te neodvisnosti.

Varstvo osebnih podatkov dobra a malce pretirana ureditev

Varstvo osebnih podatkov dobra a malce pretirana ureditev

Varovanje osebnih podatkov je nujno potrebna zaščita državljanov pred nepotrebnimi posegi v njihovo zasebnost. Slovenska zakonodaja zelo dobro pokriva možne načine in uporabo zbirk osebnih podatkov in varstvo osebnih podatkov nasploh. Morda celo malce prestrogo.

Najvišja možna zaščita varstva osebnih podatkov je potrebna, kadar se ščiti posameznika in njegovo pravico do zasebnosti. Vpogled ali celo spremljanje elektronske pošte ne sme biti dovoljen. Zbiranje podatkov o posameznikih in njihova nepooblaščena uporaba tudi ne. Razen v dveh primerih. Prvo je omejevanje gospodarske pobude, drugo je odkrivanje in dokazovanje težjih kaznivih dejanj in predvsem protikonkurenčnih ravnanj.

Pri omejevanju gospodarske pobude imam v mislih predvsem uporabo osebnih podatkov za potrebe ciljnega trženja. Zbirke osebnih podatkov nastajajo pri vseh večjih trgovcih, ki z različnimi pristopi, kot so reklamne akcije ali kartice zaupanja pridejo do osebnih podatkov. Zakonodaja predpisuje obvezno soglasje za uporabo osebnih podatkov, kar vsaj z zakonodajnega vidika preprečuje zlorabe. A v mislih nisem imel predvsem trgovce, ki sami zberejo podatke o osebah, ki si želijo prejemati njihove informacije. Ta del je v Sloveniji urejen dokaj zgledno. V mislih imam vse tiste majhne podjetnike, ki niti slučajno ne zmorejo sami zgraditi večjih zbirk podatkov in tako ne morejo z usmerjenim sporočanjem ciljati na želene tržne segmente. Ostanejo jim predvsem manj usmerjene metode a trženje, ki pa so precej dražje glede na  učinek. V svetu so zanje primerne rešitve v tako imnovanih preferenčnih zbirkah podatkov,  torej zbirkah podatkov, kjer je za vsako osebo iz teh zbirk znano, kaj jo zanima in za katera področja želi prejemati obvestila. Take zbirke so poznane tudi pri nas in tudi zakonodaja njihovo obravnavo, obdelovanje in zavarovanje podatkov dokaj dobro ureja. Problem naše zakonodaje je, da ima v praksi ponudnik take zbirke težave kadar želi sodelovati s podjetji, ki ponujajo storitve, ki bi tako zbirko lahko uporabile. Poglejmo primer. Podjetje A bi rado v svoji spletni aplikaciji ponudilo ob svoji storitvi, na primer pošiljanje e-pošte,  še možnosti uporabe preferenčne zbirke, ki je v lasti podjetja B.  Striktno gledano, naša zakonodaja to prepoveduje. Podjetje B mora zgraditi svojo lastno zbirko.  V praksi to pomeni, da podjetniška priložnost ostane neizkoriščena in posledično država pobere manj davkov. Pa taka ureditev tudi kaj bolj zaščiti posameznikove pravice? Sploh ne. Njegovi podatki bodo še vedno uporabljani za namene za katere je podal soglasje. Razlika je le v tem, da bodo podatki na voljo, le podjetju A in storitvam podjetja A.

Dokazovanje težkih kaznivih dejanj in nezmožnost uporabe zbirk osebnih podatkov pa je vsakdanja praksa v Sloveniji. Urad za varstvo konkurence preiskuje primere tako proti gradbincem, največji komercialni televiziji in v bližnji preteklosti proti največji trgovski mreži. Postopki urada nikakor niso naperjeni proti škodovanju gospodarstvu ali posamičnim gospodarskim subjektom. Proti-monopolna zakonodaja predvsem koristi gospodarstvu, saj omogoča razvoj konkurence in s tem raznovrstnejše in kakovostnejše  ponudbe. Odpravljanje proti-konkurenčnih ravnanj je dolgoročno koristno za razvoj gospodarstva oziroma posamezne gospodarske panoge. Eno od ključnih orodij urada za dokazovanje je pregled korespondence vpletenih. Prav tu v praksi nastaja največ zapletov. Seveda gre za zbirko osebnih podatkov, vendar bi omejen vpogled v to zbirko, iz katere se odstrani vsa nerelevantna korespondenca, moral biti omogočen, saj gre za manjši poseg v zasebnost od pomena kaznivih dejanj, ki se preiskujejo. No v praksi, je tak poseg v Sloveniji očitno sporen, kar pa pomeni, da je dokazovanje proti-konkurenčnih ravnanj onemogočeno in zaradi tega posledično gospodarstvu narejena velika škoda. Upam, da bo prevladal razum in se bo našla interpretacija, ki bo zaščitila osebno korespondenco a omogočila organom pregona, da preučijo poslovno korespondenco in s tem dokažejo ali ovržejo očitana dejanja. V nasprotnem se lahko izkaže, da je varstvo osebnih podatkov orožje v rokah kriminalcev. A tega nočemo.

 10.10.2011

Med spletno svobodo in kazenskim pregonom

Med spletno svobodo in kazenskim pregonom

Internet, ali kakor ga domače imenujemo svetovni splet,  danes ne predstavlja več le skupek različnih orodij in največjo vsem dostopno knjižnico. Socialna omrežja in številna spletna orodja namenjena dvigu učinkovitosti našega življenja so internet spremenila v del našega življenjskega prostora. Naši albumi s fotografijami in videoposnetki so shranjeni nekje na strežnikih Googla ali Yachooja. Enako velja za poslovne dokumente in kopije map naših računalnikov.  Komuniciramo preko socialnih omrežij, kot so Twiter, Google, Facebook in drugi. Svoje misli pišemo na spletnih dnevnikih, medije spremljamo preko spletnih izdaj, kupujemo v spletnih trgovinah in preko spleta se celo dogovarjamo za zmenke tako poslovne kot zasebne. Celo telefoniramo preko spleta, se povezujemo z video konferencami in seveda gledamo televizijo. In ne nazadnje si preko spleta izmenjujemo različne slike, video vsebine, programsko opremo ali če že hočete avtorska dela.

Internet je torej del našega življenjskega prostora za katerega mirno lahko rečemo, da je svoboden.

V njem se družijo in izmenjujejo mnenja podobno ali različno misleči, bogati ali revnih, mladi ali tisti s precej kilometrine.

Prav ta velika svoboda lahko pripelje tudi do njene zlorabe. Socialna omrežja, klepetalnice in razni forumi lahko postanejo  pripomočki organiziranega kriminala, pedofilije, finančnih zlorab in številnih drugih kaznivih dejanj. Je zaradi tega potrebo svobodo interneta omejiti? Seveda gre za retorično vprašanje. Svoboda je vedno omejena s svobodo drugih. Svoboda drugih pa je v primeru interneta ogrožena z njegovo zlorabo. Seveda ni ogrožena z vsako zlorabo temveč predvsem tisto zlorabo, ki posega v človekove pravice.

Kako torej omejiti in nadzorovati internet z namenom zaščite človekovih pravic in ne ogroziti njegovega osnovnega poslanstva? Že predhodno razmišljanje poda odgovor na to vprašanje. Omejitve niso potrebne in niti niso smiselne. Zadoščati mora nadzor, ki mora biti omejen izključno zaščiti človekovih pravic. Pretiran nadzor bi namreč sam ogrozil nekatere pravice, kot sta pravica do zasebnosti in varstvo osebnih podatkov. Pravilo sorazmernosti ukrepa s preganja kršitvijo mora biti glavno vodilo pri določitvi ukrepov nadzora. In seveda tudi nadzor, in tu govorimo o legalnem nadzoru, mora biti pod kontrolo, ki zagotovi, da je uporabljen le za namene, ki z vidikov tako potrebnosti, kot sorazmernosti opravičujejo.

Poglejmo si dva praktična primera. Prvi je shranjevanje podatkov o internetnih komunikacijah, drugi je kriminalizacija uporabe avtorskih del. V obeh primerih gre za omejitve internetne svobode. V prvem primeru uporabnik neposredno omejitve ne čuti, vendar se zaveda, da nekdo skrbno beleži in shranjuje njegovo spletno zgodovino. Dokler so ti podatki le shranjeni, do njih pa ni moč dostopati, je to tako ali tako vseeno. Konec koncev o naši spletni zgodovini že veliko vedo različni svetovni strežniki. Problem nastane, ko nekdo, morda policija, tožilstvo, obveščevalne službe ali nekdo brez kakršnih koli zakonskih pooblastil, prične z obdelavo teh podatkov. Takrat gre za hud poseg v naše pravice. Zato se tak poseg zakonsko omeji le na sodno odredbo, sodnik pa mora dobro pretehtati ali je taka odredba upravičena. Teoretično je vse jasno, v praksi pa lahko pride do številnih zlorab. V prvi vrsti so vir zlorabe pristojni organi, ki zahtevajo sodne odredbe po nepotrebnem ali celo na podlagi lažnih informacij, potem preiskovalni sodniki, ki ne upoštevajo pravila sorazmernosti in ne nazadnje operaterji, ki ne poskrbijo, da so podatki na voljo le ob uporabi sodne odredbe. Za razliko od prvega primera, ki je zakonsko načeloma dobro urejen a se sooča z vprašljivim izvajanjem v praksi, je drugi primer, kriminalizacija uporabe avtorskih del nesmisel tudi z vidika zakonske ureditve. Ko pišem ta spletni dnevnik, je sporna sprememba 148. člena kazenskega zakonika že umaknjena. Kljub vsemu je potrebno predlagano ureditev komentirati, saj se bodo podobni poskusi pojavljali tudi v bodoče. Predlagana ureditev je kriminalizirala uporabo avtorskih del za katere uporabnik nima avtorskih pravic. Osnovni namen je seveda preprečevanje širjenja piratskih kopij programske opreme ter drugih avtorskih del. Sam zakon ne predvideva nadzora na dostopom do interneta za ugotavljanje uporabe avtorskih del a že sama kriminalizacija te uporabe dopušča organom pregona njeno ugotavljanje. Kako bi to zgledalo v praksi ni povsem jasno. Problematično bi bilo aktivno iskanje dokazov, saj bi organi pregona lahko na podlag indicov pričeli preiskovati dogajanje na strežnikih in osebnih računalnikih, da bi potrdili ali ovrgli svoje sume. V tem primeru, bi zaradi relativno majhnih očitanih kršitev močno posegli v varstvo osebnih podatkov in zasebnost uporabnikov. Nekateri mi očitajo, da s tem, ko branim spletno svobodo,  poskušam razvrednotiti vrednost avtorskih del. Ne gre za to. Avtorska dela so zaščitena z avtorsko zakonodajo. Le ta jih ščiti in omogoča pridobitev odškodnin. Seveda se v primeru majhnih kršitev, kot so nalaganje filmov in glasbe preko spleta, avtorjem ne splača spuščati v sodne postopke. Zaradi tega bi radi uporabo avtorskih del kriminalizirali in preložili breme na organe pregona. Vsekakor ne gre za sorazmeren ukrep, gre za ukrep, ki posega v internetno svobodo precej bolj, kot koristi pravici avtorjem, da se uporaba njihovih del plača.

Nekateri predlogi so šli celo v smeri, da se tistim uporabnikom, ki si izmenjujejo datoteke onemogoči dostop do interneta. Vsaka tovrstna omejitev je po mojem kratenje človekovih pravic in sicer pravice do dostopa do dela življenjskega prostora. Taka omejitev se v realnem svetu lahko zgodi le s pravnomočno obsodbo in v internetu, ki postaja del našega realnega sveta, ne sme biti drugače.

Res gre za spolzek teren, a če se vedno vprašamo, ali razlog, za poseg v zasebnost, kar v praksi je nadzor nad internetom, lahko opravičimo z zaščito drugih bolj pomebnih pravic, potem bodo tudi odločitve bolj jasne. 

9.10.2011
Matjaž Janša