Med spletno svobodo in kazenskim pregonom

Med spletno svobodo in kazenskim pregonom

Internet, ali kakor ga domače imenujemo svetovni splet,  danes ne predstavlja več le skupek različnih orodij in največjo vsem dostopno knjižnico. Socialna omrežja in številna spletna orodja namenjena dvigu učinkovitosti našega življenja so internet spremenila v del našega življenjskega prostora. Naši albumi s fotografijami in videoposnetki so shranjeni nekje na strežnikih Googla ali Yachooja. Enako velja za poslovne dokumente in kopije map naših računalnikov.  Komuniciramo preko socialnih omrežij, kot so Twiter, Google, Facebook in drugi. Svoje misli pišemo na spletnih dnevnikih, medije spremljamo preko spletnih izdaj, kupujemo v spletnih trgovinah in preko spleta se celo dogovarjamo za zmenke tako poslovne kot zasebne. Celo telefoniramo preko spleta, se povezujemo z video konferencami in seveda gledamo televizijo. In ne nazadnje si preko spleta izmenjujemo različne slike, video vsebine, programsko opremo ali če že hočete avtorska dela.

Internet je torej del našega življenjskega prostora za katerega mirno lahko rečemo, da je svoboden.

V njem se družijo in izmenjujejo mnenja podobno ali različno misleči, bogati ali revnih, mladi ali tisti s precej kilometrine.

Prav ta velika svoboda lahko pripelje tudi do njene zlorabe. Socialna omrežja, klepetalnice in razni forumi lahko postanejo  pripomočki organiziranega kriminala, pedofilije, finančnih zlorab in številnih drugih kaznivih dejanj. Je zaradi tega potrebo svobodo interneta omejiti? Seveda gre za retorično vprašanje. Svoboda je vedno omejena s svobodo drugih. Svoboda drugih pa je v primeru interneta ogrožena z njegovo zlorabo. Seveda ni ogrožena z vsako zlorabo temveč predvsem tisto zlorabo, ki posega v človekove pravice.

Kako torej omejiti in nadzorovati internet z namenom zaščite človekovih pravic in ne ogroziti njegovega osnovnega poslanstva? Že predhodno razmišljanje poda odgovor na to vprašanje. Omejitve niso potrebne in niti niso smiselne. Zadoščati mora nadzor, ki mora biti omejen izključno zaščiti človekovih pravic. Pretiran nadzor bi namreč sam ogrozil nekatere pravice, kot sta pravica do zasebnosti in varstvo osebnih podatkov. Pravilo sorazmernosti ukrepa s preganja kršitvijo mora biti glavno vodilo pri določitvi ukrepov nadzora. In seveda tudi nadzor, in tu govorimo o legalnem nadzoru, mora biti pod kontrolo, ki zagotovi, da je uporabljen le za namene, ki z vidikov tako potrebnosti, kot sorazmernosti opravičujejo.

Poglejmo si dva praktična primera. Prvi je shranjevanje podatkov o internetnih komunikacijah, drugi je kriminalizacija uporabe avtorskih del. V obeh primerih gre za omejitve internetne svobode. V prvem primeru uporabnik neposredno omejitve ne čuti, vendar se zaveda, da nekdo skrbno beleži in shranjuje njegovo spletno zgodovino. Dokler so ti podatki le shranjeni, do njih pa ni moč dostopati, je to tako ali tako vseeno. Konec koncev o naši spletni zgodovini že veliko vedo različni svetovni strežniki. Problem nastane, ko nekdo, morda policija, tožilstvo, obveščevalne službe ali nekdo brez kakršnih koli zakonskih pooblastil, prične z obdelavo teh podatkov. Takrat gre za hud poseg v naše pravice. Zato se tak poseg zakonsko omeji le na sodno odredbo, sodnik pa mora dobro pretehtati ali je taka odredba upravičena. Teoretično je vse jasno, v praksi pa lahko pride do številnih zlorab. V prvi vrsti so vir zlorabe pristojni organi, ki zahtevajo sodne odredbe po nepotrebnem ali celo na podlagi lažnih informacij, potem preiskovalni sodniki, ki ne upoštevajo pravila sorazmernosti in ne nazadnje operaterji, ki ne poskrbijo, da so podatki na voljo le ob uporabi sodne odredbe. Za razliko od prvega primera, ki je zakonsko načeloma dobro urejen a se sooča z vprašljivim izvajanjem v praksi, je drugi primer, kriminalizacija uporabe avtorskih del nesmisel tudi z vidika zakonske ureditve. Ko pišem ta spletni dnevnik, je sporna sprememba 148. člena kazenskega zakonika že umaknjena. Kljub vsemu je potrebno predlagano ureditev komentirati, saj se bodo podobni poskusi pojavljali tudi v bodoče. Predlagana ureditev je kriminalizirala uporabo avtorskih del za katere uporabnik nima avtorskih pravic. Osnovni namen je seveda preprečevanje širjenja piratskih kopij programske opreme ter drugih avtorskih del. Sam zakon ne predvideva nadzora na dostopom do interneta za ugotavljanje uporabe avtorskih del a že sama kriminalizacija te uporabe dopušča organom pregona njeno ugotavljanje. Kako bi to zgledalo v praksi ni povsem jasno. Problematično bi bilo aktivno iskanje dokazov, saj bi organi pregona lahko na podlag indicov pričeli preiskovati dogajanje na strežnikih in osebnih računalnikih, da bi potrdili ali ovrgli svoje sume. V tem primeru, bi zaradi relativno majhnih očitanih kršitev močno posegli v varstvo osebnih podatkov in zasebnost uporabnikov. Nekateri mi očitajo, da s tem, ko branim spletno svobodo,  poskušam razvrednotiti vrednost avtorskih del. Ne gre za to. Avtorska dela so zaščitena z avtorsko zakonodajo. Le ta jih ščiti in omogoča pridobitev odškodnin. Seveda se v primeru majhnih kršitev, kot so nalaganje filmov in glasbe preko spleta, avtorjem ne splača spuščati v sodne postopke. Zaradi tega bi radi uporabo avtorskih del kriminalizirali in preložili breme na organe pregona. Vsekakor ne gre za sorazmeren ukrep, gre za ukrep, ki posega v internetno svobodo precej bolj, kot koristi pravici avtorjem, da se uporaba njihovih del plača.

Nekateri predlogi so šli celo v smeri, da se tistim uporabnikom, ki si izmenjujejo datoteke onemogoči dostop do interneta. Vsaka tovrstna omejitev je po mojem kratenje človekovih pravic in sicer pravice do dostopa do dela življenjskega prostora. Taka omejitev se v realnem svetu lahko zgodi le s pravnomočno obsodbo in v internetu, ki postaja del našega realnega sveta, ne sme biti drugače.

Res gre za spolzek teren, a če se vedno vprašamo, ali razlog, za poseg v zasebnost, kar v praksi je nadzor nad internetom, lahko opravičimo z zaščito drugih bolj pomebnih pravic, potem bodo tudi odločitve bolj jasne. 

9.10.2011
Matjaž Janša