Demagoška neodvisnost sodstva

Demagoška neodvisnost sodstva

Sodstvo predstavlja v vseh razvitih demokracijah neodvisno vejo oblasti. Če želimo sistemsko zagotoviti pravno državo, torej državo, kjer se zakonov drži tudi država sam, potem mora biti sodna oblast neodvisna. Neodvisna je zato, da lahko pravično presoja tudi med državljani in državo ali med ljudstvom in privilegirano elito. Neodvisnost sodstva torej ni sporna oziroma je celo pogoj za pravno državo. Pa je neodvisnost absolutna. Absolutna v smislu, da sodstvo lahko počne kar hoče in o tem povsem samostojno odloča. Seveda ne. Sistem sodstva je trdno povezan z drugimi družbenimi sistemi. Denar dobiva iz proračuna o katerem odloča zakonodajna oblast, pravico deli v okvirih zakonodaje, ki jo spet sprejema zakonodajna oblast. Sodstvo si torej ne more samo izmisliti zakonodaje po kateri bo sodilo, niti si ne more samo odrediti ustrezno število sodnikov, niti njihovih plač. Kadar govorimo o neodvisnosti mislimo predvsem na neodvisnost pri njihovem odločanju. Sistemsko je torej odvisna tako od zakonodajne kako tudi od izvršilne oblasti. Kadar slednji zahtevata večjo učinkovitost ali sistemske prilagoditve, ne gre za poseg v neodvisnost sodstva temveč gre za uresničevanje pristojnosti izvršilne in zakonodajne oblasti. Zahteve po odpravi trajnega mandata ali uvedbi preizkusnega obdobja ne posegajo v neodvisnost odločanja sodne veje oblasti temveč samo določajo sistemske okvire, ki naj bi vodili k večji učinkovitosti ter kvalitetnejšim sodbam.

Obstaja še eno gledišče na neodvisnost sodstva. Kako na njegovo neodvisnost vpliva neodvisnost sodnikov samih. Tudi če je neodvisnost sodstva sistemsko zagotovljena, ne moremo govoriti o pravi neodvisnosti, kadar sodniki sami ne delujejo neodvisno. Prijateljske povezave, korupcija, osebne preference oziroma navijaštvo, ali politične preference so vse elementi, ki vplivajo na sodnikovo neodvisnost. Sistem mora zagotoviti izločanje sodnikov, ki se pri svojih odločitvah ravnajo v odvisnosti od udeležencev procesa. Trajni mandat ščiti sodnika pred pritiski od zunaj sodnega sistema, ne ščiti pa sistema pred sodniki samimi. Prav zaradi tega je trajni mandat lahko sporen saj ne omogoča, dvig kvalitete sodnih odločitev po sistemu izločanja slabih sodnikov. Slabih sodnikov se pač ne da izločiti iz sodniškega sistema, ker imajo trajni mandat. Če bi želeli to korigirati, bi med razloge za izgubo trajnega mandata morali vpeljati tudi slabo kvaliteto opravljenega dela. Seveda o kvaliteti sami oziroma njenemu doseganju lahko odločajo le sodniki sami in s tem ohranijo neodvisnost.

Izguba trajnega mandata torej ni poseg v neodvisnost sodstva temveč je pot k povečanju te neodvisnosti.