Pravna država

Vsakodnevno demonstriranje privržencev pravne države pred Vrhovnim sodiščem v Ljubljani nekateri opisujejo kot zbiranje skrajnih privržencev Janeza Janše oziroma SDS-ovih fanatikov. Morda opis za nekatere udeležence celo ustreza a prepričan sem, da nas je večina, ki je žrtvovala nekaj ur svojega časa za podporo obsojenemu Janezu Janši in v protest proti nestrokovnemu ravnanju sodišča, to storila predvsem zaradi domoljubnih interesov. Domoljubnih v smislu ljubezni do svoje nacije, ki ji želimo v obdobju zrelosti  dodati tudi atribut pravne države.

Sam sem se večkrat udeležil zborovanj pred Vrhovnim sodiščem in tudi skupaj z nekaj tisoč udeleženci v Slovenski vasi pospremil Janeza Janša k prestajanju zaporne kazni. Tisti, ki me dobro poznajo, bi me težko označili za fanatika ali človeka, ki si ne zna oblikovati svojega mnenja. Nasprotno, zelo nerad tulim z volkovi in že nekajkrat sem plačal ceno predolgega jezika. A vedno sem pripravljen svoje besede ponoviti ne glede na posledice, če sem le prepričan, da imam prav. Kadar se pridružujem demonstrantom, sem z njimi zaradi enega samega namena: Želim, da slovenska nacija ob samostojnosti in neodvisnosti zaživi tudi v zares pravni državi.

In kaj je pravna država? Nekdanji predsednik ustavnega sodišča Ernest Petrič pravi, da pravna država niso le predpisi ter organi pravosodja in pregona, ampak tudi občutek v ljudeh, kaj je pravično, moralno, pravno.

Saj imamo policijo, tožilstva in sodišča, ki sodijo vsem po enakih zakonih. Mar niso vsi dolžni spoštovati obsodb teh sodišč? Mar to ni pravna država? Seveda ne! Pravna država ne pomeni le spoštovanje obsodb, ter njihovo izvajanje ter preganjanje prestopnikov in kriminalcev na podlagi za vse enake in  z evropskimi normami usklajene zakonodaje! Pravna država pomeni tudi pošteno in pravično sojenje. Pravna država pomeni tako učinkovit  pravosodni sistem, kakor tudi sojenje na podlagi dokazov in ne osebnih prepričanj. Učinkovitost lahko hitro dosežemo tudi s tem, da spustimo kriterije pri obsodbah. A s tem smo se odrekli  pravici do poštenega sojenja. Še slabše pa se nam piše, če je naše sodstvo neučinkovito in nepošteno hkrati. Seveda napisano ne leti na vse sodnike in vse sodne primere. Leti na izjeme, ki se v sodni praksi pojavljajo, na žalost prepogosto. Napake se pojavljajo in to je povsem normalno trdijo nekateri. Drži! Napake je delati človeško. Zato ima vsaka sodna stopnja tudi drugostopenjsko sodišče, na katero se je moč pritožiti.

Kaj pa, ko sistem v celoti odpove? In kaj ko ne odpove  v nepomembnem primeru temveč v primeru sojenju vodji opozicije? Pove torej v primeru, kjer bi pričakovali največjo možno skrbnost pri odločanju tako sodnikov,  kakor tožilcev? To se pri dobro zamišljenem in delujočem sistemu ne more zgoditi. Napake, ko ti vsi gledajo pod prste, pač ne narediš. Še manj verjetno je, da bi drugostopenjsko sodišče napako ponovilo.  Samo dva možna odgovora sta. Prvi je, da je z obsodbami vse popolnoma v redu in smo privrženci pred sodiščem le neuka »drhal«, ki ni sposobna kritične distance do svojega strankarskega predsednika. Drugi  možni odgovor je, da pravosodni sistem ne deluje, kakor bi moral delovati. Oziroma, da vsem udeležencem ne zagotavlja enakih pravic do pravičnega sojenja in tolerira napake do tistih, ki določenim elitam z vplivom na pravosodje niso po volji.

Če gre za prvo opcijo imamo vsaj približno delujoč pravni red in verjetno tudi pravno državo. Če gre za drugo o pravni državi ne moremo govoriti. Tale prispevek ni namenjen ugotavljanju dejanskih zmot v obsodbah ali nestrokovni obtožbi. Veliko je bilo napisanega s strani strokovnjakov. Tako o pomanjkanju dokazov, zaradi katerih v delujočem pravnem sistemu ne bi sploh smelo priti do sojenja, kakor o neobstoju dokazov in spornosti dokazovanja s posrednimi dokazi, ki ne podležejo standardu dokazovanja preko razumnega dvoma. Veliko je bilo napisano še o številnih procesnih napakah in neustrezno konkretizirani obtožbi. Razen obeh spornih obsodb nisem zasledil nobenega strokovnega teksta, ki bi dokazoval, da so dokazi v obtožbi zadostni za dokaz krivde. Nasprotno, vsa objavljena strokovna mnenja poudarjajo številne nedoslednosti, nelogičnosti in pomanjkljivosti. Kršitve človekovih pravic omenja tudi ustavno sodišče, ki se sicer večinsko opredeljuje, za to, da vrhovno sodišče presodi pred ustavnim.  

Zame je vse navedeno dovolj za opredelitev za drugo opcijo. Za opcijo za katero se ne opredelim zlahka. Ta opcija pomeni, da po 25 letih samostojnosti nismo uspeli ustvariti pravne države. Ta opcija pomeni, da smo še pred veliko spremembami v pravosodju, ki so nujne na poti lepše prihodnosti. Ta opcija pomeni razočaranje nad politiko zadnjih 25 let. A dokazi so precej jasni. Ja, obstaja tudi razumen dvom. Morda gre le za napake nekaterih sodnikov, ki so podlegli pritiskom določenih političnih elit in bo Vrhovno sodišče napake v kratkem odpravilo.  Morda. V tem primeru si pravosodje zasluži, da samo očisti svoje vrste in vzpostavi želeno stanje. A vsakodnevno zavlačevanje z odločitvijo glede Janeza Janše in neaktivno posredovanje predsednika vrhovnega sodišča, kažejo na to, da ne gre le za nekaj posameznikov in nekaj zmot. Vsak dan odloga pri odločanju potrjuje tezo, da je s pravosodjem veliko narobe.

In če je nekaj narobe, je to potrebno popraviti. Čim prej - tem bolje!

Premierki se je scufalo, pa o Mercatorju, Telekomu in sploh o vsem

Včerajšnje soočenje sem si pogledal z zamikom. Zamik je velika pridobitev uporabe modernih tehnologij, saj omogoča, da si pogledaš le tiste dele oddaj, ki si jih želiš in pri tem, kar mi je najbolj všeč, preskočiš reklame.

Soočenje je potekalo v obliki dvobojev. Dvoboji so zanimivi. Sam sem njihov pristaš saj gledalci takoj lahko soočijo mnenji dveh kandidatov o isti problematiki. Seveda pa je za dober televizijski dvoboj potrebno soočiti prave kandidate. Med sabo se morajo spopasti tisti, ki si dejansko konkurirajo za podobno pozicijo. Tako bi pričakoval spopad Cerarja z Janšo, ki jima javnomnenjske raziskave kažejo potencial zmage na volitvah. Soočenje programov Nove Slovenije in Socialnih demokratov bi bilo zanimivo, saj gre za povsem nasprotna koncepta dveh strank, ki kotirata na tretjem in četrtem mestu. Namesto tega smo videli spopad vršilke dolžnosti premierke, ki se bori za pretopitev parlamentarnega praga s trenutnim javnomnenjskim vodjem levice. Cerarjev program je brez dvoma program leve stranke a o tem kdaj drugič.

Prav o tem zadnje besednem dvobojevanju bi rad napisal nekaj misli. Vodenje poteka oddaje je bilo povsem zgrešeno. Namesto usmerjanje debate k aktualnim temam se je tematika oblikovala okrog tega, kaj sta si Janez Janša in Miro Cerar povedala na eni od prejšnjih oddaj. Prikazan je bil posnetek dela oddaje, verjetno gre za njen konec, kjer Miro Cerar pristopi k Janezu Janši ter ga nekaj vpraša, slednji pa ga opozori, da mikrofoni še niso izključeni, da se še vse snema in na Cerarjevo vprašanje odgovori z … ni nujno da bomo dobili… Cerar kasneje na premierkino žalost pojasni, da je vprašal ali bodo popili kaj vode. Razumljivo je, da se grla ob vročih debatah izsušijo. Premierka ob pomoči voditeljice oddaje pa je na vsak način poskušala dokazati, da je šlo za predvolilno dogovarjanje. Ne samo, da je šlo za gledalce za povsem nepomembno temo, celo, če je bil osnovni namen premierke odščipniti kak glas listi Mirota Cerarja, je bil to povsem zgrešen poskus.

Eno od osnovnih pravil marketinga in tržnega pozicioniranja je, da neposreden napad na konkurenta le redko prinese dobiček. Negativna kampanja med dvema direktnima nasprotnikoma vedno povzroči zniževanje ugleda obeh v verbalni ali promocijski spopad vključenih kandidatov. Res se rating običajno bolj zniža tistemu katerega slabosti so razkrite, vendar se pogosto zniža tudi njegovemu napadalcu. Izpostavljanje slabih točk konkurenta se obnese v praksi kadar se dva potegujeta za isto pozicijo, saj takrat volivci odločajo le med njima. Pa še takrat se včasih zgodi bumerang efekt, ko volivci napadalca ocenijo kot negativca. Nekoga torej, ki ni zmožen predstaviti pozitivnih stališ in išče rešitev v blatenju nasprotnika. Kadarkoli pa je kandidatov več pa negativna kritika vedno povzroči zniževanje ugleda udeležencev in s tem poslabša njihov položaj napram ostalim kandidatom. Soočenje skoraj zanesljivo ne bo koristilo Alenki Bratušek in njenemu zavezništvu. Najprej je sebe prikazala v najslabši možni luči, kot kandidatko, ki bi storila vse, četudi oblatila potencialnega zaveznika, da pride v državni zbor. Po drugi strani je naredila medvedjo uslugo tudi Cerarju, katerega največja pomanjkljivost je sicer slab – predvsem nedorečen - gospodarski del programa. Z izkušnjami premierke, bi lahko pokazala, da ve o gospodarstvu več kot on, in bi na tak način poskušala pridobiti nekaj potrebnih glasov. To priložnost je zanesljivo izpustila.

A v četrtek 27. Junija se ni zgodilo le njeno soočenje z Mirotom Cerarjem. Tega dne je bila dokončno potrjena prodaja Mercatorja. Prodaja Mercatorja pri kateri je bila po pisanju nekaterih medijev v preteklosti premierka vključena bolj kot želi priznati. Je res obljubila prodajo Telekoma Slovenije nemškemu operaterju, kakor se govori v nekaterih, predvsem sindikalnih krogih, ne vem, niti ne vem, ali je na na kršen koli način sodelovala z Agrokorjem pri njihovem prevzemu. Upam, da je v obeh primerih postopek transparenten in je držav poskrbela za svoje interese na najboljši način. Dvomim pa, da je država poskrbela za interese pri prodaji Mercatorja. Ne nisem nasprotnik prodaje. Zame je povsem jasno, da podjetje, ki je v zadnjih dveh letih skupaj ustvarilo preko 100 milijonov izgube ter za več kot sto milijonov vsako leto zmanjšuje svoje prihodke, ni naložba, pri kateri bi vztrajal, da jo moram imeti. Mercator potrebuje lastnika, ki bo bodisi s sinergijami, bodisi z boljšim upravljanjem, iz trenutnega izgubaša naredil dobičkonosno podjetje. Seveda pa ima država še druge interese, kot le prodati po čim večji ceni. Alenka Bratušek vztrajno ponavlja, da so v prodajni pogodbi zaveze, ki ščitijo delavce pred odpuščanjem. Pri tem pa poudarja, da pogodbe ni videla in prebrala. Spet avtogol. Kako lahko nekdo trdi nekaj, o čemer ne ve ničesar razen iz pripovedovanja drugih? Bi vi volili takega človeka? V podkrepitev svojih izjav prebere nekaj vrstic iz dopisa, ki ga je dobila s strani prodajalcev. Iz prebranega je jasno razvidno, da je dogovorjeno le spoštovanje kolektivne pogodbe oziroma pravic v nji ter, da ni predvideno zmanjševanje zaposlenih izven planov, ki jih je pripravilo že sedanje vodstvo. V nobeni kolektivni pogodbi ni prepovedi odpuščanja in predpostavljam, da so že v sedanjem vodstvu ocenili, da imajo preveč zaposlenih. Odpuščanja torej bodo. In to ni največji problem. Kadar je zaposlenih v podjetju preveč potem je potrebno ukrepati. Tako pač funkcionira gospodarstvo. Večji problemi so dobavitelji. Koliko slovenskih dobaviteljev se bo moralo umakniti hrvaškim konkurentom? Ker tudi banke posojajo svoja sredstva Mercatorjevim dobaviteljem za njih to ni nepomembno vprašanje. Najmanj kar si želijo je novi val stečajev, prisilnih poravnav ali vsaj slabih plačnikov. Ko sem se v letih 2005-2008 ukvarjal s prodajo Telekoma Slovenije sem bil pred podobno dilemo. Takrat sem oblikoval deset zavez, ki bi jih moral kupec spoštovati. A kako doseči, da bo kupec pogoje spoštoval in se ne bo skliceval na načelo prostega pretoka kapitala v EU in uveljavljal ničnost določil iz pogodbe. Zamišljeno je bilo naslednje: država zadrži 25 odstotkov in delnico, kar ji omogoča, da določene odločitve večinskega lastnika prepreči na skupščini; v statut se zapišejo dodatne določbe za katere bi lastnik potreboval tričetrtinsko soglasje in v Zakonu o gospodarskih družbah se doda odstavek, ki omogoča, da družba v statutu uredi dodatne pogoje. Nič od tega ni bilo urejeno, ker je bila prodaja ustavljena. Kar hočem povedati je, da smo zelo razmišljali o tem kako bi zaščitili slovensko gospodarstvo, predvsem dobavitelje in univerze ter tudi zaposlene v primeru prevzema. Samemu odpuščanju nikoli nismo nasprotovali saj je povsem normalno, da lastnik prilagodi število zaposlenih dejanskim potrebam. A dovolj o Telekomu. Hotel sem povedati predvsem, da je bil pristop prodaje drugačen, precej bolj premišljen. Kljub zavezam smo dobili več ponudnikov, ki so bili pripravljeni ponuditi visoko ceno. Takratne ponudbe so se gibale v višini treh do štirih prevzemnih premij. Primerljiva podjetja so prodana običajno z eno prevzemno premijo največ pa z dvema. Torej kljub zavezam bi lahko dosegli rekordno ceno. To je odgovor na vse tiste, ki trdijo, da zaveze škodujejo in znižujejo ceno. Ne, je ne znižujejo, če so seveda premišljeno postavljene.

Kakšna bi bila lahko vloga vlade Alenke Bratušek v zvezi s prodajo Mercatorja? Najprej bi lahko v državni zbor posredovala strategijo, ki bi bila kaj več kot naštevanje podjetij in njihovo razvrščanje v skupine med strateška in nestrateška podjetja. Od prodajalcev bi lahko zahtevala določene zaveze do dobaviteljev. V primeru Telekoma se je ena od zavez glasila približno takole: ohraniti je potrebno delež slovenskih dobaviteljev. Na vprašanje potencialnih kupcev, ki so rekli, da imajo vendar oni svoje dobavitelje in da tu vidijo sinergije, sem jim pojasnil: potem preučite katere od slovenskih dobaviteljev boste vključili med svoje standardne dobavitelje celotnega koncerna in boste na tak način lahko izpolnili zavezo. Prodajo Telekoma bi slovenski dobavitelji lahko celo izkoristili za prodor na tuje trge. Seveda to velja le za tiste, ki so res dobri a podpiranje slabih ni in ne sme biti v slovenskem interesu. Bi se lahko naredilo nekaj podobnega za Mercator. Bi lahko nekateri Slovenski dobavitelji prodajali po celi Hrvaški? Prav gotovo bi bilo možno. Vlada je imela več vzvodov na razpolago. Na skupščini bi lahko postavila določena vprašanja in zahteve, v državni zbor bi lahko poslala ustrezno dopolnjeno strategijo, od prodajalcev, ki so v njeni lasti bi lahko zahtevala, da njen pooblaščenec sodeluje pri prodaji in varuje njene interese. Nič od tega ne bi ogrozilo prodaje.

A vlada ni storila ničesar. Nasprotno, po izjavah Alenke Bratušek, je  za vse kriv Janez Janša. Na včerajšnji tiskovni konferenci premierke o prodaji Mercatorja je bilo slišati samo: »Janez Janša je prvi prodal Mercator«, in to se je ponavljalo v nedogled. No, bi se ponavljalo v nedogled, če ne bi bilo tiskovke prej konec. En odgovor za vse probleme.

Pa je Janez Janša res česa kriv? Prodaje Mercatorja zanesljivo ne. Govorice, da je bil Mercator prodan pod mizo dvema slovenskima podjetjema so smešne. Bil je prodan slovenskima podjetjema, ker je prevladalo mnenje, da bodo tako slovenski dobavitelji zaščiteni. Bil je prodan po ceni, ki nekajkrat presega današnjo ceno. Država je takrat torej zaslužila. Res pa je, da sta oba kupca ravnala slabo. Pretirano sta se zadolžila in morda tudi zaradi krize, bolj verjetno pa zaradi neizmernega pohlepa obeh vodilnih, ki sta želela postati tajkuna brez lastnih sredstev, podjetji nista bili več sposobni pokrivati svojih obveznosti do bank. Če iščemo krivdo, jo lahko iščemo pri bankah, ki so tvegana posojila odobrile in pri obeh vodilnih, ki sta slabo ocenila položaj.

A Alenka je vse pomešala. Za vse napake svoje vlade, prav za vse, krivi Janeza Janšo. Za vstop v državni zbor napada svoje morebitne zaveznike. Zaveznike, ki jih pravzaprav nima, saj nihče več noče z njo v zavezništvo.

Enostavno lahko rečemo, da se ji je scufalo. Ne scufalo v pomenu, kot besedo razume šivilja -raztrgati v kosme -, temveč v prenesenem pomenu, - izgubiti vso razsodnost. Dejansko je Alenka Bratušek izgubila vso svojo razsodnost.

Odprto pisno gospodu Žerdinu v zvezi s člankom v Miami Herald Word Wires

O nivinarjih in njihovem delu se večkrat hudujemo, včasih upravičeno včasih neupravičeno. Včasih pa si sami zabijejo gol, ko nam dokažejo, da so prešli vsako mejo dobrega okusa.

Eden od takih primerov se je zgodil zelo znanemu novinarju, zato sem se odločil, da mu napišem odprto pismo, ki ga v celiti navajam v tem blogu. Sporni članek pa si lahko ogledate na priloženem linku.

Spoštovani gospod Žerdin,

Pravkar sem prebral članek v Miami Herald Word Wires, pod katerega ste podpisani in nisem mogel verjeti da bi se nekdo, ki je trenutno na položaju urednika spustil tako nizko. Link do članka najbrž dobro poznate. 

http://www.miamiherald.com/2014/06/20/4191204/ex-slovenian-leader-goes-to-prison.html

Upam, da se zavedate, da Janez Janša nikoli ni bil obsojen zaradi prejema podkupnine. Obsojen je bil zaradi prejema obljube o podkupnini za nekoga tretjega (stranko) in to ne v zneskih,ki jih navajate. Pustimo ob strani dejstvo, da obtožbe po mnenju številnih strokovnjakov nikoli niso bile dokazane. Tudi, če bi bile, bi bil vaš članek zavajajoč, saj vsebuje netočne informacije in sodi v kategorijo obrekovanja. Obrekovanje je po slovenskem kazenskem zakoniku kaznivo. Če pa nekoga obdolžujete kaznivega dejanja, za katerega ni bil obsojen, niti obtožen, pa se celo preganja po uradni dolžnosti. 

Ne vem ali je bil vaš naemn narediti političen spin, le obrekovati kot stara baba, ali pa enostavno niste bili sposobni preveriti informacij iz sicer javno objavljenih sodb. V katerem koli od navedenih primerov se boste težko pogledali v ogledalo in si rekli, da zrete v urednika, novinarja ali moža. 

s spoštovanjem,

Matjaž Janša

Strpnost in samozavest

Dandanes velikokrat naletim na trditev užaljenih in ponižanih Slovencev, da se jim godi slabo zaradi priseljencev različnih narodov in veroizpovedi iz prostora bivše Jugoslavije. Njihovo razočaranje se velikokrat sprevrže v nestrpnost, saj menijo, da so Neslovenci krivi večine naših težav. Na prvi pogled njihove trditve celo zdržijo, saj na najodgovornejših mestih tako v sodstvu, politiki, kulturi in gospodarstvu srečujemo ljudi tujih narodnosti in ne malokrat jih povezujemo s spornimi politično motiviranimi ali neetičnimi ravnanji. A resnica je drugačna. Nekaj izjem ne potrjuje pravila in za vsako sporno - bodisi neetično, bodisi kaznivo - dejanje, bi lahko našli veliko več Slovencev. Pravzaprav velja tudi obratno. Velja, da je bilo veliko priseljencev zlorabljenih s strani Slovencev. Spomnimo se usode bosanskih delavcev v gradbenih podjetjih. Nagrada za trdo delo je bilo stradanje in metanje iz stanovanje brez nadomestila za ob poštenem opravljenemu delu zasluženo plačilo. Hkrati pa se vsi veselimo športnih uspehov sinov priseljencev, ki dokazujejo, da so med najboljšimi športniki na svetu. Takrat jih brez zadržkov imenujemo Slovenci!

Nikoli torej ni šlo za Slovence in Neslovence, vedno je šlo za tiste, ki delajo prav in tiste, ki tako ne delajo. Gre torej za to ali smo dopustili, da na pozicije, kjer odločajo o usodi drugih, sedijo ljudje nevajeni etičnega ravanja, ljudje, ki ne spoštujejo v večini zakoreninjenih vrednot ali pa bomo poskrbeli, da so na odgovornih mestih tisti, ki vedo, kako ravnati prav in tako tudi ravnajo.

Strpnost je vrednota, ki nam Slovencem mora pomeniti veliko. Ko naši izseljenci po celem svetu in zamejci v Avstriji, Italiji, na Madžarskem in na Hrvaškem želijo ohranjati svoj jezik in kulturo, ko želijo politično delovati in se čutiti kot pripadnik slovenstva, jim pri tem želimo, da bo okolje do njih strpno. Enako strpnost lahko pokažemo do pripadnikov drugih narodov v Sloveniji, do pripadnikov drugih veroizpovedi in do drugih jezikov in kultur. 

A nikakor ne smemo pozabiti na samozavest. Samozavest ni le lastnost posameznika ali naroda, je tudi vrednota! Je vrednota po kateri narod sam sebe, svojo kulturo, zgodovino, jezik in svoje pripadnike ceni, se bori zanje in za njihov ter hkrati tudi skupni uspeh.

Samozavest nam nalaga domoljubje, torej spoštovanje svoje domovine. Samozavest nam nalaga spoštovanje svojega jezika, kulture, tradicije, spoštovanje lastne države in nacije in ne nazadnje spoštovanje uspehov posameznikov, ki našo slavo ponašajo v svet.

Samozavest pomeni uveljavljati lastno kulturo na lastnem ozemlju in drugje, kjer žive Slovenci in hkrati omogočiti drugim, da ob spoštovanju naše kulture ohranjaj svojo lastno. 

Za tiste, ki še vedno niste razumeli, kaj hočem povedati, bom podal en primer, ki vam bo bolje razjasnil sliko. Nestrpneži se večkrat obregnejo ob sredstva, ki jih ministrstvo za kulturo podeljuje, pa končajo v rokah neslovenskih umetnikov, ali pa umetnikov, ki se iz slovenstva celo norčujejo v svojih delih. Nestrpnež bo za to krivil Neslovence. Samozavestnež pa bo zahteval od kulturnega ministra naj jasno opredeli kriterije dodeljevanja sredstev in v njih upošteva najpomembnejši namen ministrstva za kulturo, to je krepitev Slovenske kulture, ohranjanje njene tradicije in razvoj najodličnejših posameznikov, ki slovensko kulturo zastopajo. Če bodo pri tem Neslovenci uspešnejši od Slovencev, potem smo jih lahko celo veseli. Podoben primer je v politiki, ko bi nestrnež negodoval na kandidatom neslovenskega porekla, smaozavestnež pa bi dejal, da je vseeno kdo je kandidat, le slovenske volivce mora nagovarjati v slovenskem jeziku, saj tako nalagata tako ustava in tradicija.

Rešitev problemov torej ni nestrpnost temveč samozavest. Samozavest ne izključuje drugih, le jasno pove kdo in kakšna je nacija te države in kakšna pravila veljajo v nji.

Kam je odšla pamet?

Pamet je nekaj kar si vsi lastimo in neradi priznamo, da bi čutili nje pomanjkanje. A kako naj vemo, da smo res pametni, da razumemo stvari okoli sebe pravilno, znamo predvidevati dogodke, razumeti ozadja in iz tega potegniti ustrezne sklepe?

Vsak zase domneva, da je dovolj pameten, da razume vsaj svojo neposredno okolico. A kako lahko tako domnevo potrdi? Ne more je! Mnenje o tem, da smo pametni je preveč subjektivno in premalo merljivo, poleg tega zahteva samokritičnost za katero pa je spet potrebna pamet. O tem, da smo pametni ali vsaj o tem, da smo se pametno sposobni odločati ne moremo zagotovo trditi, lahko pa se trudimo, da bi se v danih okoliščinah odločali najpametneje. Lahko se torej potrudimo, da vsako odločitev in vsako misel preučimo z vsega kar nam je znano in iz tega izpeljemo novo misel, ali novo odločitev. Ko čez nekaj časa ponovno ocenimo pretekle misli in odločitve ob razmisleku pridobimo izkušnje na podlagi katerih se bomo odločali v prihodnje. In tako naprej. Ne gre torej za pamet, gre za izkušnje in znanje in vedenje. Pamet pravzaprav pomeni uporabiti izkušnje, znanje, vedenje in svoje sposobnosti v največji možni meri. Kdor to zavestno počne je pameten, čeprav morda nima najvišjega IQ ali EQ ali najboljšega spomina oziroma drugih sposobnosti, tisti, ki pa pri svojem razmišljanju in odločanju to zanemari, pa enostavno ni pameten, niti kljub morda nadpovprečnemu IQ. Sledenji zunaj reševanja logičnih problemov le malo pomaga.

Zakaj sem začel s pametjo?

Več aktualnih dogodkov je s pametjo zelo povezano. Prvi so državnozborske volitve oziroma volilna kampanja, drugi je potek privatizacije oziroma prodaje državnih deležev v podjetjih in tretji odhod Janeza Janše v zapor oziroma afera Patrija.

 Pri vseh treh je pamet odpovedala. Pri tem ne govorim o pameti posameznika ali morda inštitucije, kot je sodišče ali tožilstvo.  Odpovedala je pamet celotne družbe, vseh nas.

 V volilni kampanji se pojavljajo slogani, ki imajo veliko skupnega s poceni demagogijo in skoraj nič z zdravo pametjo. Sposodil si bom geslo ene od strank: » Privatizirali bomo le, če se ohranijo ali celo povečajo delovna mesta v podjetju«. Pravzarav nekaj podbnega ponujata vsaj dve - po javnomnenjskih raziskavah - veliki stranki oziroma listi. Stališče je zanimivo, privlačno za določene skupine volivcev a povsem skregano z ekonomsko logiko. In nima težave samo z ekonomskimi vidiki temveč tudi s pogodbo o EU in njenim načelom o svobodi gospodarske pobude. Zakaj trdim, da je tako predvolilno geslo skregano z ekonomijo ne bom obširneje razlagal. O tem se je jasno izrazilo več ekonomistov. naj tukaj navedem le en argument: Če je v podjetju zaposlenih preveč delavcev in se njihovo število, da zmanjšati brez vpliva na obseg poslovanja, potem bi to moral storiti katerikoli lastnik, saj je njegov interes, da podjetje posluje čim uspešneje in ne, da ima čim več zaposlenih. Podjetja morajo slediti cilju zaradi katerega opravljajo svojo pridobitno dejavnost, to je dobičku. Cilj čim večje zaposlenosti smo sledili v socializmu in zgodovina je jasno pokazala, da socializem ni dolgoročno vzdržen sistem. Imamo torej zgodovinsko izkušnjo, ki bi jo morali pri svojem razmišljanju upoštevati. Novega lastnika seveda tudi ne moremo prisiliti v ohranjaje delovnih mest ali celo dodatno zaposlovanje. Tudi, če bi taka določila spravili v prodajno pogodbo, bi nas kasneje zelo hitro odpravil s tem, da so te določbe nične, saj so v nasprotju s teeljnim načelom EU o svobodnem pretoku kapitala, svobodni gospodarski pobudi in podobno. Torej imamo tudi znanje in vedenje, da je taka zahteva nesmiselna. Kljub preteklim izkušnjam in vedenju o prepovedi oziroma nesmislu, si nekatere stranke dovolijo v program vključiti to ali podobna demagoška načela, ki niti niso izvedljiva, niti ne temeljijo na racionalnem razmisleku, so le všečna in namenjena pridobivanju glasov, torej demagoška. Bolje bi bilo, če bi enostavno rekli, da so proti privatizaciji, ker želijo sami nastaviti svoje managerje v državna podjetja. Saj za to pri tem gre. Pretekle izkušnje o tem govorijo. Pametno bi jih bilo upoštevati.

Seveda ne gre za edini niti zadnji lapsus v predvolilni kampanji. Tega je ogromno. Omenim lahko manipulacijo z državnim in javnim dolgom. Seveda je velika razlika med tem ali se država zadolžuje ali pa se zadolžujeta prebivalstvo in gospodarstvo. Na prvo ima vlada neposreden vpliv na drugo ga skoraj nima. Podobno je pri demagoški tezi o novih obrazih v politiki. Novi obrazi ne pomenijo zagotovila niti za nove kaj šele za boljše vsebine, programe in kadre. O tem kaj so nove stranke sposobne storiti, katere vrednote so jim res svete in koliko res velja tisto, kar zapišejo v program, bomo lahko sodili šele po vsaj enem mandatu, ki jih bodo preživeli na izvoljenih funkcijah. Tudi o tem nas učijo izkušnje iz preteklosti.

Pametno bi bilo, da se odločamo na podlagi tistega kar vemo, izkušenj in znanja. Ko bodo kandidate na televiziji novinarji spraševali, naj jih sprašujejo o znanju, torej o tem ali vedo, da so morda njihovi predlogi skregani z ekonomskimi zakonitostmi; da denar ne raste na bankomatih in da bi bilo dobro natančno definirati kje je tisti denar, ki naj bi ga bilo po trditvah enega od kandidatov dovolj. Novinarji naj sprašujejo o izkušnjah, torej kaj so kandidati do sedaj že naredili v politiki ali kje drugje ter kako so ravnali do sedaj in naj pri tem opozorijo na konkretna dejanja v preteklosti kandidatov, strank ali drugih strank s sorodnimi programi in zahtevajo njihovo pojasnilo. Šele, ko bomo vedeli, da kandidati ne le obljubljajo, ampak tudi na podlagi njihovih izkušenj in znanj vedo kako bodo to storili in nas prepričali, da se to res da, bomo lahko pametno določali o tem komu zaupati državo.

O prodaji državnega premoženja pravzaprav ne gre izgubljati besed. Premoženje prodajamo iz dveh ključnih razlogov. prvi je, da možno zadolžena država potrebuje denar, drugi pa je, da je umih države in s tem politike iz upravljanja podjetij. Tretji in bistveno bolj pomemben razlog bi bil, da podjetje potrebuje novega lastnika zaradi strateških interesov podjetja samega. A o tem ne razmišljamo dovolj. Prodajati v obdobju, ko so cene nizke res ni smotrno, a ker je bila politika proti prodaji, tudi ko so bile cene visoke, je to pač kazen za nespametne odločitve v preteklosti. Poleg tega ne vero ali bodo cene spet kdaj toliko ugodnejše, da se splača s prodajo počakati. A to bi bil lahko racionalen razlog za zamrznitev prodaje. Res verjamem, da se da upravljati podjetja v državni lasti tudi dobro a izkušnje kažejo, da se to v praksi ni velikokrat zgodilo. Po drugi strani, pa je v tem trenutku gospodarstvo prekomerno zadolženo zato prodajati nekomu, ki bo slovenska podjetja kupoval s posojili, ki jih bo po možnosti kasneje obesil na podjetje samo tudi ni najbolj posrečena zamisel.

Pri privatizaciji ne gre zato ali se določena podjetja prodajo ali ne, temveč gre bolj za to, komu se podjetja prodajo. Ne mislim na potencialne slovenske ali neslovenske lastnike in ne razmišljam o tako imenovanem nacionalnem interesu. Predvsem pogrešam poglobljen razmislek o tem, kdo naj bi bili novi lastniki. Nekaj odstavkov prej sem pisal o nespametnosti političnih stališč, ki govorijo o pogojevanju prodaje z ohranjanjem delovnih. Sem sedaj spremenil mnenje? Ne! Gre za nekaj drugega. Gre za to ali podjetje potrebuje strateškega partnerja za svoj nadaljnji razvoj in uspešno poslovanje ali le novega poljubnega a vendar skrbnega lastnika. Strateški partner lahko ponudi vertikalno ali horizontalno integracijo in s tem enega ali več sinergičnih učinkov iz naslovov cenejšega dostopa do surovin, večjih trgov ali kupcev, večjega kapitala oziroma dostopa do finančnih sredstev ali sinergij pri trženju ali številnih drugih možnih sinergičnih učinkov. To seveda ni politična odločitev, temveč potreba podjetja, torej odločitev njegovih organov. Zato bi bilo zelo smiselno sodelovati s konkretnimi podjetji pri iskanji potencialnih kupcev kadar je za tako podjetje to pomembno. Tako oblikovana prodajna strategija je povsem nekaj drugega. Vemo, da v državnem interesu ni samo, da se podjetja proda, oziroma država iz njih umakne, temveč tudi, da dolgoročno dobro poslujejo, plačujejo davke, zaposlujejo in investirajo. V državnem interesu so nove investicije v slovensko gospodarstvo pa četudi le v obliki medsebojnih sinergij nakupnega in kupovanega podjetja. To bi pri prodaji morali upoštevati. Predlagam torej in menim, da bi bilo pametno, de se opravi najprej strateški premislek z vidika prodajanega podjetja,, kaj je za nadaljnji razvoj podjetja najbolj koristno,  namesto politične demagogije o zagotovitvi delovnih mest.

O aferi Patrija je bilo prelito veliko tako elektronskega, kakor tudi tistega pravega tiskarskega črnila a zelo malo konkretno povedanega. Povejte mi, v koliko člankih se je razpravljalo konkretnih dokazih ali standardu dokazovanja s posrednimi dokazi? Zasledil sem jih zelo malo. O tem je še največ povedal obdolženec in sedaj že obsojenec ter njegovi odvetniki. Pa njim naklonjeni mediji. Drugi so se pridružili le pavšalnim obtoževanjem in formalnim ugotovitvam sodišča. Pa si je kakšen novinar drznil pogledati v dokumentacijo in objaviti takšen ali drugačen dokaz. V zadnjih štirih letih nismo naleteli na članke, ki bi kot temelj svoje vsebine obdelovali kak konkreten dokaz. V Sloveniji smo navajeni, da še taka skrivnost najde pot do novinarskih miz še preden doseže naslovnika a v tem konkretnem primeru so dokazi varovani kakor najbolj varovane skrivnosti. Še huje. Tudi tisti novinarji, ki so obiskovali obravnave nam  o kakih dokazih ne znajo povedati ničesar. Navedeni niso niti v obsodbi. A kljub temu sodbi pritrdi višje sodišče in ustavno sodišče ne reagira s takojšnjim vsebinskim odločanjem in vse skupaj zavrne in prihrani slovenskemu pravosodju nadaljnjo blamažo. Zakaj? Menijo, da so dokazi zadostni za obsodbo? V to ne verjamem, saj imajo vse potrebno znanje in vedenje, da se ob razumnem dvomu s posrednimi dokazi obtoženega oprosti. Si lahko razlagam njihove odločitve kako drugače, kakor, da pravosodje poskuša odločati pod političnim vplivom. To v naših krajih ni neznan način delovanja pravosodja a smo verjeli, da smo ga z novo državo leta 1991 opustili ali vsaj v starem sistemu. Sistem se je spremenil a način razmišljanja ljudi se ni in v tem je potrebno iskati razloge za nastalo stanje. Kljub temu, da vemo kaj bi bilo pravilno delamo tako, kakor od nas politične elite pričakujejo. Pa je to koristno za celoto družbo ali le za ozke interese? Zdrava pamet in pretekle izkušnje same odgovarjajo na to retorično vprašanje. Se odločamo torej pametno? In bolj pomembno, kako bi morali ravnati, da bi bilo naše odločanje pametno? Morda tako, da odločitev ne prepustimo tistim, ki so se že nespametno ravnali v preteklosti.

Pamet v roke torej - velja za vse politične opcije, novinarje in seveda pravosodje.

Zlato pravilo - ga je res tako težko razumeti?

Na demagogijo smo kar nekako postali neobčutljivi. Ne samo neuko ljudstvo, kadar spremlja nastope "eminentnih" poslancev, ki kar sejejo svoje visoko poznavanje osnovnih ekonomskih zakonitosti v svojih nastopih v javnosti. Tudi novinarji so nam pričeli v informativnih oddajah namesto ekonomskih strokovnjakov za strokovne razlage pomena zlatega pravila vabiti kar poslance in predvsem poslanke. Vse bi se še nekako izšlo, če bi iz ust vrlih poslancev oziroma poslank dejansko vrela ekonomska, pravna ali kakršna koli druga znanost. 

Znanosti iz njihovih ust seveda ni, ne visoko-strokovne, ne poljudne, niti tiste s kančkom zdrave pameti. Le ena sama demagogija. Sprenevedanje za doseganje političnih točk.

Tudi to ne bi bilo tako nenormalno, saj so konec koncev politiki tu zato, da nam prodajo svoje ideje in videnja, če bi jih korigirala prava stroka. A ta bolj ali manj molči. Ji uredniki enostavno ne dovolijo spregovoriti, ker  bi se razgalila ignoranca določene politične opcije? Morda sem tu preoster a dejstvo je, da je del politikle blokiral enega ključnih projektov, ki bi lahko pocenil posojila Sloveniji in s tem povečal možnosti za preporod gospodarstva. Je problem v resnici to, da bi politična opcija, ki zavira zapis zlatega pravila v ustavo izgubila precej svojega ugleda, če bi stroka povedala svoje? No molk stroke zanesljivo ni v javnem interesu.

In zakaj pri zlatem pravilu sploh gre?

Najprej gre za politični konsenz, da bo država, poenostavljeno povedano,  uravnotežila svoje odhodke s prihodki. Dolgoročno uravnoteženje odhodkov s prihodki pomeni preprečitev pretiranega povečevanja zadolženosti, ki bi posledično vodilo v nezmožnost vračanja dolgov oziroma bankrot države. 

Seveda je pomembno, da se Slovenci sami sporazumemo o omejitvi odhodkov s prihodki, in za to bi dejansko zadoščalo že sprejetje zakona. A ker je zakon zelo enostavno spremeniti, celo določbe drugega zakona lahko poseže v zakon z zlatim pravilom, zapis zlatega pravila v zakon ne predstavlja dolgoročne garancije, da bo to pravilo tudi res spoštovano, ne glede katera politična elita bo vodila državo.

In to je tisto, kar od nas pričakujejo mednarodne bonitetne agencije in banke, ko se odločajo o tem pod katerimi pogoji nam bodo posojale denar. Pri določanju višini obresti velja enostavno pravilo, višje je tveganje, višje so obresti, torje je višja cena sposojenega denarja.

Pa se bo politika dejansko držala zapisa v ustavo ali pa ga bo spet kršila, kadar ji bo to ustrezalo? res zapis v ustavo ni garancija za njegovo spoštovanje, a na podlagi ustavnega določila, se da sprejeti zakone, ki kršitev tega določila opredelijo kot kaznivo dejanje. No to pa že ni več mačji kašelj.

Z zapisom v ustavo torej sporočamo finančnim trgom, da se je politika poenotila o vzdržnem ravnotežju, tveganje za finančne naložbe se zmanjša, prav tako cena denarja. In koliko nas zapis v ustavo stane? Povsem nič, če zanemarimo nekaj povešenih nosov, tistih, ki temu nasprotujejo.

In kaj sporočimo s tem za zlato pravilo zapišemo le v zakon. Predvsem to, da se politika ni mogla poenotiti, kar kaže na to, da obstaja velika verjetnost, da se ob spremembi oblasti zakon spremeni ali vsaj ne spoštuje. To sporočilo govori finančnim trgom o povečevanju tveganja in s tem vpliva na višjo ceno sposojenega denarja. 

Brez skrbi cene tega denarja ne bodo plačale naše vrle poslanke, niti poslanci, ceno bo plačalo v prvi vrsti gospodarstvo, posledično pa vsi davkoplačevalci.

Pa poglejmo še zakaj se določena politična opcija izogiba zapisu zlatega pravila v ustavo, čeprav to nikogar ne stane nič, prepreči pa lahko veliko gospodarsko škodo, ki nastane zaradi dražjih posojil.

Dva možna motiva sta. Prvi je politični prestiž. Vladi pač ne sme uspeti, pa četudi del cene plača gospodarstvo. Drugi motiv je bolj kompleksen in meji na fantastiko. Kaj pa če določena politika potrebuje zadolževanje za zadovoljevanje svojih nepolitičnih interesov? Kaj pa, če so določene strukture ugotovile, da se se njihove apetite da zadovoljiti le s plenjenjem bodočih generacij? Fantastika? Morda, vendar me ne bi presenetilo, če se nekoč izkaže, da je resnično. Vzorec v nekaterih občinah je že billo zaznati.

Kulturnik moj

Brez mene ni Slovenije,
kulturnik nam veli,
brez mojega prispevka,
še vedno v  Yugi bi bili.
Stoletja ohranjala nas je le kultura,
A zdaj nanjo vse zgrinja se kot huda ura.

Ministra samo zase hočeš,
Deliti z drugimi ga nočeš,
Če pa že pride kašen mlad
Ozmerjaš ga, da je le smrad.

A zakaj po tolkih letih,
si svoj gromki dvignil glas,
spečal s politiko prekletih
a skliceval se na Parnas.
Slovence nas že veke bogati  kultura
a kulturnika sedaj zanima bolj natura.

Na Prešerna se sklicuješ
 in bereš njega pesmice.
Sam bolj kot on objokuješ,
vse izgubljene dotacije.

Je pomembno ustvarjenje?
So dela tvoja tvoj ponos?
Je pomembnejše ministrovanje
In forma, ki zagotovi donos.
Brez dotacij in  ministra - stvaritve največje
največjega  so dvignile nas nad povprečje.

Simbolno vrednost nam poudarjaš.
Ko zmerjaš, psuješ in kričiš,
kulturo svojo zanemarjaš,
pri delih svojih pa bolj spiš.