Kam je odšla pamet?

Pamet je nekaj kar si vsi lastimo in neradi priznamo, da bi čutili nje pomanjkanje. A kako naj vemo, da smo res pametni, da razumemo stvari okoli sebe pravilno, znamo predvidevati dogodke, razumeti ozadja in iz tega potegniti ustrezne sklepe?

Vsak zase domneva, da je dovolj pameten, da razume vsaj svojo neposredno okolico. A kako lahko tako domnevo potrdi? Ne more je! Mnenje o tem, da smo pametni je preveč subjektivno in premalo merljivo, poleg tega zahteva samokritičnost za katero pa je spet potrebna pamet. O tem, da smo pametni ali vsaj o tem, da smo se pametno sposobni odločati ne moremo zagotovo trditi, lahko pa se trudimo, da bi se v danih okoliščinah odločali najpametneje. Lahko se torej potrudimo, da vsako odločitev in vsako misel preučimo z vsega kar nam je znano in iz tega izpeljemo novo misel, ali novo odločitev. Ko čez nekaj časa ponovno ocenimo pretekle misli in odločitve ob razmisleku pridobimo izkušnje na podlagi katerih se bomo odločali v prihodnje. In tako naprej. Ne gre torej za pamet, gre za izkušnje in znanje in vedenje. Pamet pravzaprav pomeni uporabiti izkušnje, znanje, vedenje in svoje sposobnosti v največji možni meri. Kdor to zavestno počne je pameten, čeprav morda nima najvišjega IQ ali EQ ali najboljšega spomina oziroma drugih sposobnosti, tisti, ki pa pri svojem razmišljanju in odločanju to zanemari, pa enostavno ni pameten, niti kljub morda nadpovprečnemu IQ. Sledenji zunaj reševanja logičnih problemov le malo pomaga.

Zakaj sem začel s pametjo?

Več aktualnih dogodkov je s pametjo zelo povezano. Prvi so državnozborske volitve oziroma volilna kampanja, drugi je potek privatizacije oziroma prodaje državnih deležev v podjetjih in tretji odhod Janeza Janše v zapor oziroma afera Patrija.

 Pri vseh treh je pamet odpovedala. Pri tem ne govorim o pameti posameznika ali morda inštitucije, kot je sodišče ali tožilstvo.  Odpovedala je pamet celotne družbe, vseh nas.

 V volilni kampanji se pojavljajo slogani, ki imajo veliko skupnega s poceni demagogijo in skoraj nič z zdravo pametjo. Sposodil si bom geslo ene od strank: » Privatizirali bomo le, če se ohranijo ali celo povečajo delovna mesta v podjetju«. Pravzarav nekaj podbnega ponujata vsaj dve - po javnomnenjskih raziskavah - veliki stranki oziroma listi. Stališče je zanimivo, privlačno za določene skupine volivcev a povsem skregano z ekonomsko logiko. In nima težave samo z ekonomskimi vidiki temveč tudi s pogodbo o EU in njenim načelom o svobodi gospodarske pobude. Zakaj trdim, da je tako predvolilno geslo skregano z ekonomijo ne bom obširneje razlagal. O tem se je jasno izrazilo več ekonomistov. naj tukaj navedem le en argument: Če je v podjetju zaposlenih preveč delavcev in se njihovo število, da zmanjšati brez vpliva na obseg poslovanja, potem bi to moral storiti katerikoli lastnik, saj je njegov interes, da podjetje posluje čim uspešneje in ne, da ima čim več zaposlenih. Podjetja morajo slediti cilju zaradi katerega opravljajo svojo pridobitno dejavnost, to je dobičku. Cilj čim večje zaposlenosti smo sledili v socializmu in zgodovina je jasno pokazala, da socializem ni dolgoročno vzdržen sistem. Imamo torej zgodovinsko izkušnjo, ki bi jo morali pri svojem razmišljanju upoštevati. Novega lastnika seveda tudi ne moremo prisiliti v ohranjaje delovnih mest ali celo dodatno zaposlovanje. Tudi, če bi taka določila spravili v prodajno pogodbo, bi nas kasneje zelo hitro odpravil s tem, da so te določbe nične, saj so v nasprotju s teeljnim načelom EU o svobodnem pretoku kapitala, svobodni gospodarski pobudi in podobno. Torej imamo tudi znanje in vedenje, da je taka zahteva nesmiselna. Kljub preteklim izkušnjam in vedenju o prepovedi oziroma nesmislu, si nekatere stranke dovolijo v program vključiti to ali podobna demagoška načela, ki niti niso izvedljiva, niti ne temeljijo na racionalnem razmisleku, so le všečna in namenjena pridobivanju glasov, torej demagoška. Bolje bi bilo, če bi enostavno rekli, da so proti privatizaciji, ker želijo sami nastaviti svoje managerje v državna podjetja. Saj za to pri tem gre. Pretekle izkušnje o tem govorijo. Pametno bi jih bilo upoštevati.

Seveda ne gre za edini niti zadnji lapsus v predvolilni kampanji. Tega je ogromno. Omenim lahko manipulacijo z državnim in javnim dolgom. Seveda je velika razlika med tem ali se država zadolžuje ali pa se zadolžujeta prebivalstvo in gospodarstvo. Na prvo ima vlada neposreden vpliv na drugo ga skoraj nima. Podobno je pri demagoški tezi o novih obrazih v politiki. Novi obrazi ne pomenijo zagotovila niti za nove kaj šele za boljše vsebine, programe in kadre. O tem kaj so nove stranke sposobne storiti, katere vrednote so jim res svete in koliko res velja tisto, kar zapišejo v program, bomo lahko sodili šele po vsaj enem mandatu, ki jih bodo preživeli na izvoljenih funkcijah. Tudi o tem nas učijo izkušnje iz preteklosti.

Pametno bi bilo, da se odločamo na podlagi tistega kar vemo, izkušenj in znanja. Ko bodo kandidate na televiziji novinarji spraševali, naj jih sprašujejo o znanju, torej o tem ali vedo, da so morda njihovi predlogi skregani z ekonomskimi zakonitostmi; da denar ne raste na bankomatih in da bi bilo dobro natančno definirati kje je tisti denar, ki naj bi ga bilo po trditvah enega od kandidatov dovolj. Novinarji naj sprašujejo o izkušnjah, torej kaj so kandidati do sedaj že naredili v politiki ali kje drugje ter kako so ravnali do sedaj in naj pri tem opozorijo na konkretna dejanja v preteklosti kandidatov, strank ali drugih strank s sorodnimi programi in zahtevajo njihovo pojasnilo. Šele, ko bomo vedeli, da kandidati ne le obljubljajo, ampak tudi na podlagi njihovih izkušenj in znanj vedo kako bodo to storili in nas prepričali, da se to res da, bomo lahko pametno določali o tem komu zaupati državo.

O prodaji državnega premoženja pravzaprav ne gre izgubljati besed. Premoženje prodajamo iz dveh ključnih razlogov. prvi je, da možno zadolžena država potrebuje denar, drugi pa je, da je umih države in s tem politike iz upravljanja podjetij. Tretji in bistveno bolj pomemben razlog bi bil, da podjetje potrebuje novega lastnika zaradi strateških interesov podjetja samega. A o tem ne razmišljamo dovolj. Prodajati v obdobju, ko so cene nizke res ni smotrno, a ker je bila politika proti prodaji, tudi ko so bile cene visoke, je to pač kazen za nespametne odločitve v preteklosti. Poleg tega ne vero ali bodo cene spet kdaj toliko ugodnejše, da se splača s prodajo počakati. A to bi bil lahko racionalen razlog za zamrznitev prodaje. Res verjamem, da se da upravljati podjetja v državni lasti tudi dobro a izkušnje kažejo, da se to v praksi ni velikokrat zgodilo. Po drugi strani, pa je v tem trenutku gospodarstvo prekomerno zadolženo zato prodajati nekomu, ki bo slovenska podjetja kupoval s posojili, ki jih bo po možnosti kasneje obesil na podjetje samo tudi ni najbolj posrečena zamisel.

Pri privatizaciji ne gre zato ali se določena podjetja prodajo ali ne, temveč gre bolj za to, komu se podjetja prodajo. Ne mislim na potencialne slovenske ali neslovenske lastnike in ne razmišljam o tako imenovanem nacionalnem interesu. Predvsem pogrešam poglobljen razmislek o tem, kdo naj bi bili novi lastniki. Nekaj odstavkov prej sem pisal o nespametnosti političnih stališč, ki govorijo o pogojevanju prodaje z ohranjanjem delovnih. Sem sedaj spremenil mnenje? Ne! Gre za nekaj drugega. Gre za to ali podjetje potrebuje strateškega partnerja za svoj nadaljnji razvoj in uspešno poslovanje ali le novega poljubnega a vendar skrbnega lastnika. Strateški partner lahko ponudi vertikalno ali horizontalno integracijo in s tem enega ali več sinergičnih učinkov iz naslovov cenejšega dostopa do surovin, večjih trgov ali kupcev, večjega kapitala oziroma dostopa do finančnih sredstev ali sinergij pri trženju ali številnih drugih možnih sinergičnih učinkov. To seveda ni politična odločitev, temveč potreba podjetja, torej odločitev njegovih organov. Zato bi bilo zelo smiselno sodelovati s konkretnimi podjetji pri iskanji potencialnih kupcev kadar je za tako podjetje to pomembno. Tako oblikovana prodajna strategija je povsem nekaj drugega. Vemo, da v državnem interesu ni samo, da se podjetja proda, oziroma država iz njih umakne, temveč tudi, da dolgoročno dobro poslujejo, plačujejo davke, zaposlujejo in investirajo. V državnem interesu so nove investicije v slovensko gospodarstvo pa četudi le v obliki medsebojnih sinergij nakupnega in kupovanega podjetja. To bi pri prodaji morali upoštevati. Predlagam torej in menim, da bi bilo pametno, de se opravi najprej strateški premislek z vidika prodajanega podjetja,, kaj je za nadaljnji razvoj podjetja najbolj koristno,  namesto politične demagogije o zagotovitvi delovnih mest.

O aferi Patrija je bilo prelito veliko tako elektronskega, kakor tudi tistega pravega tiskarskega črnila a zelo malo konkretno povedanega. Povejte mi, v koliko člankih se je razpravljalo konkretnih dokazih ali standardu dokazovanja s posrednimi dokazi? Zasledil sem jih zelo malo. O tem je še največ povedal obdolženec in sedaj že obsojenec ter njegovi odvetniki. Pa njim naklonjeni mediji. Drugi so se pridružili le pavšalnim obtoževanjem in formalnim ugotovitvam sodišča. Pa si je kakšen novinar drznil pogledati v dokumentacijo in objaviti takšen ali drugačen dokaz. V zadnjih štirih letih nismo naleteli na članke, ki bi kot temelj svoje vsebine obdelovali kak konkreten dokaz. V Sloveniji smo navajeni, da še taka skrivnost najde pot do novinarskih miz še preden doseže naslovnika a v tem konkretnem primeru so dokazi varovani kakor najbolj varovane skrivnosti. Še huje. Tudi tisti novinarji, ki so obiskovali obravnave nam  o kakih dokazih ne znajo povedati ničesar. Navedeni niso niti v obsodbi. A kljub temu sodbi pritrdi višje sodišče in ustavno sodišče ne reagira s takojšnjim vsebinskim odločanjem in vse skupaj zavrne in prihrani slovenskemu pravosodju nadaljnjo blamažo. Zakaj? Menijo, da so dokazi zadostni za obsodbo? V to ne verjamem, saj imajo vse potrebno znanje in vedenje, da se ob razumnem dvomu s posrednimi dokazi obtoženega oprosti. Si lahko razlagam njihove odločitve kako drugače, kakor, da pravosodje poskuša odločati pod političnim vplivom. To v naših krajih ni neznan način delovanja pravosodja a smo verjeli, da smo ga z novo državo leta 1991 opustili ali vsaj v starem sistemu. Sistem se je spremenil a način razmišljanja ljudi se ni in v tem je potrebno iskati razloge za nastalo stanje. Kljub temu, da vemo kaj bi bilo pravilno delamo tako, kakor od nas politične elite pričakujejo. Pa je to koristno za celoto družbo ali le za ozke interese? Zdrava pamet in pretekle izkušnje same odgovarjajo na to retorično vprašanje. Se odločamo torej pametno? In bolj pomembno, kako bi morali ravnati, da bi bilo naše odločanje pametno? Morda tako, da odločitev ne prepustimo tistim, ki so se že nespametno ravnali v preteklosti.

Pamet v roke torej - velja za vse politične opcije, novinarje in seveda pravosodje.