Včerajšnje soočenje sem si pogledal z zamikom.
Zamik je velika pridobitev uporabe modernih tehnologij, saj omogoča, da
si pogledaš le tiste dele oddaj, ki si jih želiš in pri tem, kar mi je najbolj
všeč, preskočiš reklame.
Soočenje je potekalo v obliki dvobojev. Dvoboji
so zanimivi. Sam sem njihov pristaš saj gledalci takoj lahko soočijo mnenji
dveh kandidatov o isti problematiki. Seveda pa je za dober televizijski dvoboj potrebno
soočiti prave kandidate. Med sabo se morajo spopasti tisti, ki si dejansko
konkurirajo za podobno pozicijo. Tako bi pričakoval spopad Cerarja z Janšo, ki
jima javnomnenjske raziskave kažejo potencial zmage na volitvah. Soočenje
programov Nove Slovenije in Socialnih demokratov bi bilo zanimivo, saj gre za
povsem nasprotna koncepta dveh strank, ki kotirata na tretjem in četrtem mestu.
Namesto tega smo videli spopad vršilke dolžnosti premierke, ki se bori za pretopitev
parlamentarnega praga s trenutnim javnomnenjskim vodjem levice. Cerarjev program
je brez dvoma program leve stranke a o tem kdaj drugič.
Prav o tem zadnje besednem dvobojevanju bi rad
napisal nekaj misli. Vodenje poteka oddaje je bilo povsem zgrešeno. Namesto
usmerjanje debate k aktualnim temam se je tematika oblikovala okrog tega, kaj
sta si Janez Janša in Miro Cerar povedala na eni od prejšnjih oddaj. Prikazan
je bil posnetek dela oddaje, verjetno gre za njen konec, kjer Miro Cerar
pristopi k Janezu Janši ter ga nekaj vpraša, slednji pa ga opozori, da
mikrofoni še niso izključeni, da se še vse snema in na Cerarjevo vprašanje
odgovori z … ni nujno da bomo dobili… Cerar kasneje na premierkino žalost
pojasni, da je vprašal ali bodo popili kaj vode. Razumljivo je, da se grla ob
vročih debatah izsušijo. Premierka ob pomoči voditeljice oddaje pa je na vsak
način poskušala dokazati, da je šlo za predvolilno dogovarjanje. Ne samo, da je
šlo za gledalce za povsem nepomembno temo, celo, če je bil osnovni namen
premierke odščipniti kak glas listi Mirota Cerarja, je bil to povsem zgrešen
poskus.
Eno od osnovnih pravil marketinga in tržnega
pozicioniranja je, da neposreden napad na konkurenta le redko prinese dobiček. Negativna
kampanja med dvema direktnima nasprotnikoma vedno povzroči zniževanje ugleda
obeh v verbalni ali promocijski spopad vključenih kandidatov. Res se rating običajno
bolj zniža tistemu katerega slabosti so razkrite, vendar se pogosto zniža tudi
njegovemu napadalcu. Izpostavljanje slabih točk konkurenta se obnese v praksi kadar
se dva potegujeta za isto pozicijo, saj takrat volivci odločajo le med njima. Pa
še takrat se včasih zgodi bumerang efekt, ko volivci napadalca ocenijo kot
negativca. Nekoga torej, ki ni zmožen predstaviti pozitivnih stališ in išče
rešitev v blatenju nasprotnika. Kadarkoli pa je kandidatov več pa negativna
kritika vedno povzroči zniževanje ugleda udeležencev in s tem poslabša njihov položaj
napram ostalim kandidatom. Soočenje skoraj zanesljivo ne bo koristilo Alenki
Bratušek in njenemu zavezništvu. Najprej je sebe prikazala v najslabši možni
luči, kot kandidatko, ki bi storila vse, četudi oblatila potencialnega
zaveznika, da pride v državni zbor. Po drugi strani je naredila medvedjo uslugo
tudi Cerarju, katerega največja pomanjkljivost je sicer slab – predvsem nedorečen
- gospodarski del programa. Z izkušnjami premierke, bi lahko pokazala, da ve o gospodarstvu
več kot on, in bi na tak način poskušala pridobiti nekaj potrebnih glasov. To
priložnost je zanesljivo izpustila.
A v četrtek 27. Junija se ni zgodilo le njeno soočenje
z Mirotom Cerarjem. Tega dne je bila dokončno potrjena prodaja Mercatorja.
Prodaja Mercatorja pri kateri je bila po pisanju nekaterih medijev v
preteklosti premierka vključena bolj kot želi priznati. Je res obljubila
prodajo Telekoma Slovenije nemškemu operaterju, kakor se govori v nekaterih,
predvsem sindikalnih krogih, ne vem, niti ne vem, ali je na na kršen koli način
sodelovala z Agrokorjem pri njihovem prevzemu. Upam, da je v obeh primerih postopek
transparenten in je držav poskrbela za svoje interese na najboljši način. Dvomim
pa, da je država poskrbela za interese pri prodaji Mercatorja. Ne nisem
nasprotnik prodaje. Zame je povsem jasno, da podjetje, ki je v zadnjih dveh
letih skupaj ustvarilo preko 100 milijonov izgube ter za več kot sto milijonov vsako
leto zmanjšuje svoje prihodke, ni naložba, pri kateri bi vztrajal, da jo moram
imeti. Mercator potrebuje lastnika, ki bo bodisi s sinergijami, bodisi z
boljšim upravljanjem, iz trenutnega izgubaša naredil dobičkonosno podjetje.
Seveda pa ima država še druge interese, kot le prodati po čim večji ceni. Alenka
Bratušek vztrajno ponavlja, da so v prodajni pogodbi zaveze, ki ščitijo delavce
pred odpuščanjem. Pri tem pa poudarja, da pogodbe ni videla in prebrala. Spet
avtogol. Kako lahko nekdo trdi nekaj, o čemer ne ve ničesar razen iz
pripovedovanja drugih? Bi vi volili takega človeka? V podkrepitev svojih izjav
prebere nekaj vrstic iz dopisa, ki ga je dobila s strani prodajalcev. Iz
prebranega je jasno razvidno, da je dogovorjeno le spoštovanje kolektivne
pogodbe oziroma pravic v nji ter, da ni predvideno zmanjševanje zaposlenih
izven planov, ki jih je pripravilo že sedanje vodstvo. V nobeni kolektivni pogodbi
ni prepovedi odpuščanja in predpostavljam, da so že v sedanjem vodstvu ocenili,
da imajo preveč zaposlenih. Odpuščanja torej bodo. In to ni največji problem. Kadar
je zaposlenih v podjetju preveč potem je potrebno ukrepati. Tako pač
funkcionira gospodarstvo. Večji problemi so dobavitelji. Koliko slovenskih
dobaviteljev se bo moralo umakniti hrvaškim konkurentom? Ker tudi banke
posojajo svoja sredstva Mercatorjevim dobaviteljem za njih to ni nepomembno
vprašanje. Najmanj kar si želijo je novi val stečajev, prisilnih poravnav ali
vsaj slabih plačnikov. Ko sem se v letih 2005-2008 ukvarjal s prodajo Telekoma
Slovenije sem bil pred podobno dilemo. Takrat sem oblikoval deset zavez, ki bi
jih moral kupec spoštovati. A kako doseči, da bo kupec pogoje spoštoval in se
ne bo skliceval na načelo prostega pretoka kapitala v EU in uveljavljal ničnost
določil iz pogodbe. Zamišljeno je bilo naslednje: država zadrži 25 odstotkov in
delnico, kar ji omogoča, da določene odločitve večinskega lastnika prepreči na
skupščini; v statut se zapišejo dodatne določbe za katere bi lastnik potreboval
tričetrtinsko soglasje in v Zakonu o gospodarskih družbah se doda odstavek, ki
omogoča, da družba v statutu uredi dodatne pogoje. Nič od tega ni bilo urejeno,
ker je bila prodaja ustavljena. Kar hočem povedati je, da smo zelo razmišljali
o tem kako bi zaščitili slovensko gospodarstvo, predvsem dobavitelje in univerze
ter tudi zaposlene v primeru prevzema. Samemu odpuščanju nikoli nismo nasprotovali
saj je povsem normalno, da lastnik prilagodi število zaposlenih dejanskim
potrebam. A dovolj o Telekomu. Hotel sem povedati predvsem, da je bil pristop prodaje
drugačen, precej bolj premišljen. Kljub zavezam smo dobili več ponudnikov, ki
so bili pripravljeni ponuditi visoko ceno. Takratne ponudbe so se gibale v
višini treh do štirih prevzemnih premij. Primerljiva podjetja so prodana
običajno z eno prevzemno premijo največ pa z dvema. Torej kljub zavezam bi
lahko dosegli rekordno ceno. To je odgovor na vse tiste, ki trdijo, da zaveze
škodujejo in znižujejo ceno. Ne, je ne znižujejo, če so seveda premišljeno postavljene.
Kakšna bi bila lahko vloga vlade Alenke Bratušek
v zvezi s prodajo Mercatorja? Najprej bi lahko v državni zbor posredovala
strategijo, ki bi bila kaj več kot naštevanje podjetij in njihovo razvrščanje v
skupine med strateška in nestrateška podjetja. Od prodajalcev bi lahko
zahtevala določene zaveze do dobaviteljev. V primeru Telekoma se je ena od
zavez glasila približno takole: ohraniti je potrebno delež slovenskih
dobaviteljev. Na vprašanje potencialnih kupcev, ki so rekli, da imajo vendar
oni svoje dobavitelje in da tu vidijo sinergije, sem jim pojasnil: potem
preučite katere od slovenskih dobaviteljev boste vključili med svoje standardne
dobavitelje celotnega koncerna in boste na tak način lahko izpolnili zavezo. Prodajo
Telekoma bi slovenski dobavitelji lahko celo izkoristili za prodor na tuje
trge. Seveda to velja le za tiste, ki so res dobri a podpiranje slabih ni in ne
sme biti v slovenskem interesu. Bi se lahko naredilo nekaj podobnega za
Mercator. Bi lahko nekateri Slovenski dobavitelji prodajali po celi Hrvaški? Prav
gotovo bi bilo možno. Vlada je imela več vzvodov na razpolago. Na skupščini bi
lahko postavila določena vprašanja in zahteve, v državni zbor bi lahko poslala
ustrezno dopolnjeno strategijo, od prodajalcev, ki so v njeni lasti bi lahko
zahtevala, da njen pooblaščenec sodeluje pri prodaji in varuje njene interese.
Nič od tega ne bi ogrozilo prodaje.
A vlada ni storila ničesar. Nasprotno, po izjavah
Alenke Bratušek, je za vse kriv Janez Janša.
Na včerajšnji tiskovni konferenci premierke o prodaji Mercatorja je bilo
slišati samo: »Janez Janša je prvi prodal Mercator«, in to se je ponavljalo v
nedogled. No, bi se ponavljalo v nedogled, če ne bi bilo tiskovke prej konec. En
odgovor za vse probleme.
Pa je Janez Janša res česa kriv? Prodaje Mercatorja
zanesljivo ne. Govorice, da je bil Mercator prodan pod mizo dvema slovenskima
podjetjema so smešne. Bil je prodan slovenskima podjetjema, ker je prevladalo mnenje,
da bodo tako slovenski dobavitelji zaščiteni. Bil je prodan po ceni, ki
nekajkrat presega današnjo ceno. Država je takrat torej zaslužila. Res pa je,
da sta oba kupca ravnala slabo. Pretirano sta se zadolžila in morda tudi zaradi
krize, bolj verjetno pa zaradi neizmernega pohlepa obeh vodilnih, ki sta želela
postati tajkuna brez lastnih sredstev, podjetji nista bili več sposobni
pokrivati svojih obveznosti do bank. Če iščemo krivdo, jo lahko iščemo pri
bankah, ki so tvegana posojila odobrile in pri obeh vodilnih, ki sta slabo
ocenila položaj.
A Alenka je vse pomešala. Za vse napake svoje
vlade, prav za vse, krivi Janeza Janšo. Za vstop v državni zbor napada svoje morebitne
zaveznike. Zaveznike, ki jih pravzaprav nima, saj nihče več noče z njo v
zavezništvo.
Enostavno lahko rečemo, da se ji je scufalo. Ne scufalo
v pomenu, kot besedo razume šivilja -raztrgati v kosme -, temveč v prenesenem
pomenu, - izgubiti vso razsodnost. Dejansko je Alenka Bratušek izgubila vso
svojo razsodnost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar