Zlato pravilo - ga je res tako težko razumeti?

Na demagogijo smo kar nekako postali neobčutljivi. Ne samo neuko ljudstvo, kadar spremlja nastope "eminentnih" poslancev, ki kar sejejo svoje visoko poznavanje osnovnih ekonomskih zakonitosti v svojih nastopih v javnosti. Tudi novinarji so nam pričeli v informativnih oddajah namesto ekonomskih strokovnjakov za strokovne razlage pomena zlatega pravila vabiti kar poslance in predvsem poslanke. Vse bi se še nekako izšlo, če bi iz ust vrlih poslancev oziroma poslank dejansko vrela ekonomska, pravna ali kakršna koli druga znanost. 

Znanosti iz njihovih ust seveda ni, ne visoko-strokovne, ne poljudne, niti tiste s kančkom zdrave pameti. Le ena sama demagogija. Sprenevedanje za doseganje političnih točk.

Tudi to ne bi bilo tako nenormalno, saj so konec koncev politiki tu zato, da nam prodajo svoje ideje in videnja, če bi jih korigirala prava stroka. A ta bolj ali manj molči. Ji uredniki enostavno ne dovolijo spregovoriti, ker  bi se razgalila ignoranca določene politične opcije? Morda sem tu preoster a dejstvo je, da je del politikle blokiral enega ključnih projektov, ki bi lahko pocenil posojila Sloveniji in s tem povečal možnosti za preporod gospodarstva. Je problem v resnici to, da bi politična opcija, ki zavira zapis zlatega pravila v ustavo izgubila precej svojega ugleda, če bi stroka povedala svoje? No molk stroke zanesljivo ni v javnem interesu.

In zakaj pri zlatem pravilu sploh gre?

Najprej gre za politični konsenz, da bo država, poenostavljeno povedano,  uravnotežila svoje odhodke s prihodki. Dolgoročno uravnoteženje odhodkov s prihodki pomeni preprečitev pretiranega povečevanja zadolženosti, ki bi posledično vodilo v nezmožnost vračanja dolgov oziroma bankrot države. 

Seveda je pomembno, da se Slovenci sami sporazumemo o omejitvi odhodkov s prihodki, in za to bi dejansko zadoščalo že sprejetje zakona. A ker je zakon zelo enostavno spremeniti, celo določbe drugega zakona lahko poseže v zakon z zlatim pravilom, zapis zlatega pravila v zakon ne predstavlja dolgoročne garancije, da bo to pravilo tudi res spoštovano, ne glede katera politična elita bo vodila državo.

In to je tisto, kar od nas pričakujejo mednarodne bonitetne agencije in banke, ko se odločajo o tem pod katerimi pogoji nam bodo posojale denar. Pri določanju višini obresti velja enostavno pravilo, višje je tveganje, višje so obresti, torje je višja cena sposojenega denarja.

Pa se bo politika dejansko držala zapisa v ustavo ali pa ga bo spet kršila, kadar ji bo to ustrezalo? res zapis v ustavo ni garancija za njegovo spoštovanje, a na podlagi ustavnega določila, se da sprejeti zakone, ki kršitev tega določila opredelijo kot kaznivo dejanje. No to pa že ni več mačji kašelj.

Z zapisom v ustavo torej sporočamo finančnim trgom, da se je politika poenotila o vzdržnem ravnotežju, tveganje za finančne naložbe se zmanjša, prav tako cena denarja. In koliko nas zapis v ustavo stane? Povsem nič, če zanemarimo nekaj povešenih nosov, tistih, ki temu nasprotujejo.

In kaj sporočimo s tem za zlato pravilo zapišemo le v zakon. Predvsem to, da se politika ni mogla poenotiti, kar kaže na to, da obstaja velika verjetnost, da se ob spremembi oblasti zakon spremeni ali vsaj ne spoštuje. To sporočilo govori finančnim trgom o povečevanju tveganja in s tem vpliva na višjo ceno sposojenega denarja. 

Brez skrbi cene tega denarja ne bodo plačale naše vrle poslanke, niti poslanci, ceno bo plačalo v prvi vrsti gospodarstvo, posledično pa vsi davkoplačevalci.

Pa poglejmo še zakaj se določena politična opcija izogiba zapisu zlatega pravila v ustavo, čeprav to nikogar ne stane nič, prepreči pa lahko veliko gospodarsko škodo, ki nastane zaradi dražjih posojil.

Dva možna motiva sta. Prvi je politični prestiž. Vladi pač ne sme uspeti, pa četudi del cene plača gospodarstvo. Drugi motiv je bolj kompleksen in meji na fantastiko. Kaj pa če določena politika potrebuje zadolževanje za zadovoljevanje svojih nepolitičnih interesov? Kaj pa, če so določene strukture ugotovile, da se se njihove apetite da zadovoljiti le s plenjenjem bodočih generacij? Fantastika? Morda, vendar me ne bi presenetilo, če se nekoč izkaže, da je resnično. Vzorec v nekaterih občinah je že billo zaznati.

Kulturnik moj

Brez mene ni Slovenije,
kulturnik nam veli,
brez mojega prispevka,
še vedno v  Yugi bi bili.
Stoletja ohranjala nas je le kultura,
A zdaj nanjo vse zgrinja se kot huda ura.

Ministra samo zase hočeš,
Deliti z drugimi ga nočeš,
Če pa že pride kašen mlad
Ozmerjaš ga, da je le smrad.

A zakaj po tolkih letih,
si svoj gromki dvignil glas,
spečal s politiko prekletih
a skliceval se na Parnas.
Slovence nas že veke bogati  kultura
a kulturnika sedaj zanima bolj natura.

Na Prešerna se sklicuješ
 in bereš njega pesmice.
Sam bolj kot on objokuješ,
vse izgubljene dotacije.

Je pomembno ustvarjenje?
So dela tvoja tvoj ponos?
Je pomembnejše ministrovanje
In forma, ki zagotovi donos.
Brez dotacij in  ministra - stvaritve največje
največjega  so dvignile nas nad povprečje.

Simbolno vrednost nam poudarjaš.
Ko zmerjaš, psuješ in kričiš,
kulturo svojo zanemarjaš,
pri delih svojih pa bolj spiš.

Kdo je zmagovalec volitev?

Kdo zmaga na volitvah v parlamentarni demokraciji in kaj je pravzaprav volja ljudstva? Na videz preprosto vprašanje se v praksi izkaže kot zelo težka enigma.

Je zmagovalec tisti, ki je relativno dobil največ glasov? Je zmagovalec tisti, ki je dobil več glasov kot na prejšnjih volitvah? Je zmagovalec tisti, ki zbere podporo več kot polovice poslancev? Načeloma so vsi trije zmagovalci. Relativni zmagovalec je nesporno zmagovalec, saj je pustil ostale za seboj. Tisti ki zbere podporo  več kot polovice poslancev je zmožen sestaviti vlado. Torej je on tudi zmagovalec. Lahko gre za istega, lahko tudi ne. Zmagala sta oba, a le eden lahko sestavi vlado.  Je to protislovje? Pravzaprav ne. Gre za povsem naraven in v parlamentarni demokraciji običajen proces. Bi moral relativni zmagovalec sestaviti vlado v vsakem primeru in bi mu morale ostale stranke slediti? Ne nujno. Sorodne stranke se povezujejo. Stranke z nasprotnimi programi pa so običajno na nasprotnih bregovih, pa tudi to ni vedno res. Vedno gre za proces dogovarjanja in usklajevanja s ciljem dogovora, ki običajno pomeni kompromis.

Na zadnjih volitvah v Sloveniji smo dobili dva zmagovalca, ki sta hkrati tudi poraženca in dva dvojna zmagovalca.

Pozitivna Slovenija je za dve odstotni točki prehitela SDS. Torej je zmagovalka in SDS poraženka. Po drugi strani pa je Janezu Janši uspelo sestaviti koalicijo z večino poslancev, vsaj v tem trenutku tako kaže, in s tem doseči veliko zmago. No predsedniku Pozitivne Slovenije tega ni uspelo doseči  v slabih dveh mesecih. Gre seveda za njegov velik poraz.

Pa je to tudi volja ljudstva? Je res volja ljudstva,da je na čelu vlade predsednik druge najmočnejše stranke? Na žalost tega odgovora naš volilni sitem ne daje.  Na volitvah nismo vprašali volivcev koga bi imeli za mandatarja.  Za kaj takega bi morali imeti predsedniški ali vsaj podpredsedniški sistem po vzoru ZDA oziroma Francije. Ali pa vsaj večinski volilni sistem po vzoru prej omenjenih držav ali Združenega Kraljestva Velike Britanije in Severne Irske. Tak vililni sistem sicer ne bi neposredno podal odgovora na vprašanje, kdo naj  bo mandatar, bi pa to v večini primerov storil posredno in to na nedvoumen način. V večinskih sistemih običajno ena od dveh večjih strank dobi absolutno večino, če pa že ne samostojno pa vsaj v koaliciji z njej sorodnejšo od treh ali štirih strank, ki uspejo s svojimi predstavniki priti v parlament.

Če želimo torej, da bodo volivci povedali, kateri je njihov mandatar, moramo spremeniti volilni sistem. Najenostavnejši za volivce in za povolilna dogajanja je čisti dvokrožni večinski volilni sistem. Velika prednost tega sistema je tudi ta, da v njem volivci dejansko volijo  ljudi. Seveda strankarska barva kandidatov vpliva na glasove volivcev, pa vendar slednja ne prevlada, kadar gre za tako ali drugače sporne kandidate. Malce manj kompetentni ali celo tisti z vprašljivo preteklostjo, bi izviseli tudi, le bi jih kandidirala sicer močnejša stranka. Če se jih že ne bi odrekli v stranki sami, potem je zelo verjetno, da bi abstinenca volivcev dala prednost maj spornemu konkurentu.

Nimamo večinskega volilnega sistema, torej moramo živeti s tem kar imamo. Vsaki vladi bo težko. Že dejstvo, da je v vladi lahko štiri ali pet strank je katastrofa a  Slovenijo. Vsaka pomembnejša odločitev se bo usklajevala pretirano dolgo. Posledice bomo čutili vsi. Pa imamo alternativo?

Predčasne volitve lahko postavijo povsem nove razmere. Morda nastane spet povsem nova koalicija treh  - bolj verjetno pa – štirih ali petih strank. In kaj bi dobili. Novega mandatarja, druge ministre in spet neučinkovito vlado.  Ja, predčasne volitve podpiram, a pod enim samim pogojem, da se izvedejo po večinskem volilnem sistemu.

Do takrat pa imamo mandatarja, ki je vsaj pripravljen sklepati kompromise, da Slovenija dobi vlado čim prej in upamo, da bo znal narediti tisto, kar je potrebno, da bomo izšli iz krize. In če mu to uspe, bo velik zmagovalec, ne glede na izid naslednjih volitev.

Tudi mi smo bili Korejci

Ob smrti Kim Jong Ila sina precej bolj znanega diktatorja Kim Il Sunga, ter obsežnemu žalovanju Korejcev za ljubljenim vodjem se poraja vprašanje podobnosti Severne Koreje z nekdanjo SFRJ. Danes se skoraj ne zdi verjetno, da bi precej bolj razvita in evropska Jugoslavija bila lahko podobna današnji ubobožani Severni Koreji.

Seveda obstajajo velike razlike v kuturnih in ekonomsko gospodarskih izhodiščih obeh narodov.

Že pozicija obeh držav na dveh različnih celinah z ogromno stopnjo razlike v razvitosti, drugačni strukturi družbe in časovni distanci onemogočajo neposredno primerjavo.

A vseeno lahko primerjamo podobnost obeh političnih sistemov. V obeh sistemih je elita vzdrževala svojo oblast na račun sistematičnega zavajanja svojega naroda, ki ga je popestrila z represijo proti tistim, ki so mislili s svojo glavo in izsledke tega razmišljanja poskušali tudi javno povedati. Elita si je rada privoščila tisto, kar so narodu radi odsvetovali, kot nemoralno, recimo lov na medvede v SFRJ , ali kaviar korejskih voditeljev. Obe eliti sta v imenu delavskega razreda in ljubljenega vodje, izvajali svoji politiki in vzdrževali oblast.

Podoba voditeljev obeh sistemov je bila sistematično grajena na nivoju pravljičnih junakov. Če je Kim izumil korejske  Hamburgerje, je Tito skoraj kot superman preživel strele in eksplozije bomb, pretental nemške vohune in zmagal v skoraj nemogočih vojaških razmerah. No tisti, ki poznate zgodovinska dejstva veste, da je resnica precej drugačna.

Sistem je poskrbel za priljubljenost obeh ljubljenih voditeljev tudi skozi vzgojo v šoli. Se še spomnite mahanja z zastavicami ob vsakokratnem obisku ljubljenega vodje, pa štafete mladosti? Težko pozabimo, da so šole vsak njegov obisk, sistematično nagradile z množicami pionirčkov, ki so verjeli v nadčloveško zavzemanje velikega vodje za dobro naroda. Nekateri od teh pionirčkov še dandanes v to verjamejo.  Seveda je to do neke mere razumljivo saj so starši, učitelji in tudi prijatelji širili enako njegovo podobo. Nekaj je moralo že biti resnično. Šele obdobje odraslosti in zmožnosti samostojnega mišljenja so dale misliti, da starši niso upali, učitelji pa niso smeli drugače govoriti. Prijatelji pa seveda niso imeli drugega vira in tako se je ohranjala le ena resnica. Če pa že kdo ni bil povsem na liniji, potem pa, …, potem pa nič, vsi smo bili na liniji, prostovoljno ali pa so zato poskrbeli naši varuhi.

Še danes se spominjam mojega začudenja in zgražanja nad enim od sošolcev, sinom znanega kranjskega zdravnika, ki je zinil nekaj čez Tita in sistem. Le kako je mogel, pa saj on ničesar ne razume. Mi smo vendar Jugoslavija, ne nesposobna SSSR ali pokvarjena kapitalistična Amerika.  Mi smo Titovi, on pa jih vse prekaša. Že nekaj let kasneje sem razmišljal popolnoma drugače. Moje goreče osnovnošolsko prepričanje o najboljšem sistemu na svetu, najboljši gospodarski sistem je bil seveda samoupravni socializem, se je postopoma poslovilo s pomočjo opazovanja realnega sveta, z obiski pokvarjenih kapitalističnih dežel in opazovanja ravnanja komunističnih elit. Prav zaradi svojih izkušenj lahko danes trdim, da je šlo v SFRJ in Koreji za dva podobna politična sistema, ki sta ne glede na ekonomske in kulturološke razlike, temeljila na vladanju s sistematičnim pranjem možganov ter represijo. Seveda se bo kdo pojavil in poskušal reči, da sistema ni mogoče primerjati češ, da je v Severni Koreji vse veliko hujše. Morda je hujše, morda ni, o tem ne bom sodil. A to ni niti bistveno. Je morilec, kaj manj morilec, če je moril manjkrat, ali tat manj tat, če je kradel manj? Lahko merimo stopnjo enega in drugega, a še vedno gre za enako vsebino. V našem primeru za totalitarizem z malikovanjem voditelja in elite, ki se vzdržuje na oblasti z nedemokratičnimi sredstvi predvsem pa s sistematičnim pranjem možganov.

Ja, tudi mi smo bili Korejci.

Bi Američani volili Al Capona?

Z zadnjem času nekateri poskušajo zrelativizirati pojem pravna država. Pravna država poenostavljeno pomeni, da mora tudi država z svojimi funkcionarji spoštovati enake zakone kot ljudstvo. O pravni državni ne moremo govoriti, kadar veljajo različna pravila za visoke predstavnike oblasti ali tiste, ki imajo moč in ugled in tiste, ki so daleč od moči in vpliva.

Primere nedelovanja pravne države bi lahko naštevali kar dolgo. Vplivnemu managerju ne zrušijo na črno zgrajene vile, sin kandidata za premiera na črno postavi velik bazen, ko se pojavijo sumi utaje davkov nekaterih kandidatov, ki  kandidirajo na volitvah, se išče krivce predvsem med tistimi, ki so javnosti omogočili dostop do informacij, da usmrtitve zloglasnih psov oziroma neizvršitve le te sploh ne omenjam.

No res se z leti stanje v Sloveniji nekako popravlja. Vse več je preiskav. Bodo sledile tudi obtožbe in tudi obsodbe bomo pa še videli. Stanje je še vedno daleč od normalnega predvsem zaradi počasnosti delovanja vseh pravosodnih organov. Policija rabi preveč časa, da zbere verodostojne informacije. Včasih tudi zaradi omejitev v zakonodaji in slabe interpretacije ustave. Predvsem pa zaradi neučinkovitosti in verjetno pomanjkljivega znanja. Tožilstvo je v nekaterih aferah pokazalo, da je še vedno orodje politike in ne neodvisno. Sodstvo pa ni samo neučinkovito, temveč prepadeno s korupcijo. Te trditve se morem neposredno dokazati, slišal pa sem preveč zgodb, ki jih potrjujejo. Podjetniki mi znajo povedati, da se odrekajo reševanju tožb na sodišču predvsem zaradi tega, ker vedo, da bo sodnik podkupljen. Je njihov strah osnovan? Tudi če ni še vedno velja, da bo podjetje propadlo prej preden bo spor rešen.

Sliši se, da nekateri politiki iščejo mesto v Državnem zboru tudi zaradi imunitete, ki jim jo ponuja. No tudi to morda ne drži, velika pa je verjetnost, da se bodo v njem znašli politiki, ki so pred rednimi preiskavami zaradi davčnih utaj ali gospodarskega kriminala, kar na vodilnih mestih v vladi ali Državnemu zboru. Pri tem ne mislim na obtožbe o prejemu obljube o podkupnini, kar je neumnost že sama po sebi temveč o resnejših kaznivih dejanjih in oškodovanjih.

Lahko  bi se celo šaljivo izrazili o tem, da imamo med resnimi kandidati za pomembnejše položaje tudi Al Capona. Al Capon je pravzaprav za večino američanov simbol premetenosti, neizprosnosti in uspeha. Človeka, ki zna dobro voditi ljudi, jih motivirati in povezati okrog sebe občudujejo četudi je na drugo strani zakona. A ga vseeno preganjajo, oziroma so ga preganjali in na koncu tudi obsodili, res da za davčne prekrške a vseeno.

A Al Caponu ni nikoli padlo na pamet, da svojo popularnost unovči na volitvah. Saj ni neumen. On je bil v poziciji, ko je lahko kupoval politike in sodnike. Zakaj bi sam postal politik? Seveda ne, to ni v njegovi naravi. Kot politik bi moral delovati transparentno na očeh javnosti a v tem ni močan. Zato mu to nikoli ni padlo na pamet. Pa tudi Američani, ga ne bi volili. Občudovati in voliti ni isto. Voliti nekoga, ki zna poskrbeti zase in za svojo združbo ni isto, kot voliti nekoga, ki zna delovati v javnem interesu. Ja, Američani bi raje volili nekega tožilca, morda prav tistega, ki bi preganjal Capona.

Kaj pa mi? Bi bili mi pripravljeni voliti Capona? Odgovor že poznamo. Pri nas so vrednote tako pomešane, da ne ločimo več kaj je v javnem interesu, kaj v zasebnem, kaj v dobro vseh in kaj v dobro ene od elit. Mešamo uspešnost in vrednote ter moralo in zakonitost. Ne vemo, kaj bi pravzaprav radi.

Morda potrebujemo reset, reset v naših glavah, popolen reset in začetek znova.

Manger, gospodarstvenik ali šalabajzer

Managerji so ljudje, ki jim lastniki zaupajo vodenje podjetij. Njihove naloge so predvsem planiranje, kar je povezano s postavljanjem ciljev ter organiziranje, vodenje in kontrola, kar je povezano z doseganjem teh ciljev. A to je le tehnika njihovega delovanja. V resnici se od njih pričakuje, da bodo družbi, ki jo vodijo zagotovili trajno uspešno poslovaje in dolgoročno rast. Lastniki so jim zaupali svojo lastnino v upravljanje, z namenom, da se njihovo premoženje oplemeniti ali vsaj ohrani vrednost. Včasih managerjem rečemo tudi gospodarstveniki. Bodisi zato, ker zelo dobro poznajo gospodarstvo, saj v njem bolj ali manj uspešno delujejo, ali pa zato, ker dobro gospodarijo z njim zaupanim premoženjem. Pa lahko za vsakega managerja rečemo, da je tudi gospodarstvenik. No če uspešno vodi družbo lahko smatramo, da je dober poznavalec gospodarstva in seveda tudi dobro gospodari. A kaj je merilo za uspešno vodenje družbe? Je to doseganje dobička, rast prihodkov, stopnja vračila investiranih sredstev, izpolnitev vizije, rast na delniških trgih, vse našteto ali morda celo kaj drugega? V resnici nič od prej naštetega ne da enoznačnega odgovora. Vedno je potrebno pri uspešnosti oceniti stanje preden se je manager pričel ukvarjati s podjetjem, notranje in zunanje okolje podjetja, cilje, ki mu jih je zastavil lastnik ter nazadnje uspešnost pri doseganju teh ciljev. Gre za kompleksno vprašanje. Samo za ilustracijo, kako dober je manager, ki se je usedel na stolček monopolnega infrastrukturnega podjetja  in povečal dobiček za 10% po tem, ko je povečal ceno monopolne dobrine. Sploh ga ne morem ocenjevati skozi dobiček, saj le ta ni posledica njegovega delovanja temveč posledica zunanjega okolja v tem primeru cenovne neelastičnosti trga. Lahko pa tega managerja ocenjujemo glede na to, kako je znižal stroške na enoto dobrine. Cilji, ki bi mu jih morali zastaviti lastniki so povečanje produktivnost, znižati stroške po enoti dobrine, povečati produkcijo dobrin in podobno. V vsakem primeru je zaželena smotrnost poslovanja. Dober manager bo torej posloval smotrno. Lahko kvaliteto managerja gledamo tudi skozi finančna sredstva, ki je potreboval za dokončanje projekta? Praviloma je to najpomembnejše vprašanje. Vsak »šalabejzer« lahko naroči projektiranje in gradnjo proizvodnje hale ali pa izdelavo programske opreme, ali pa postavitev proizvodnje v tujini, če ima na razpolago neomejena sredstva. A v realnosti se manager sooča z omejenimi viri, tako finančnimi, kakor tudi človeškimi. Pa tudi, če so viri na videz omejeni, se njihova prekomerna poraba pozna v poslovnih rezultatih na katere pa bodo zanesljivo pozorni vsaj lastniki. Dober manager torej izpelje projekt kljub omejenim virom. Slab pa ga ne izpelje ali pa ga izpelje na nesmotrn način. Vse navedeno pa velja samo v ureditvi, kjer lastnik ravna kot dober gospodar. V neki drugi, nam bolj poznani ureditvi, saj v njej živimo vsak dan, pa so managerji soočeni s cilji, ki že v osnovi zahtevajo nesmotrnost poslovanja. Izpeljava projektov se zahteva ne glede na stroške, omejenost virov se kompenzira z neracionalno dodeljenimi posojili bank in nazadnje se slaba posojila bank prikrijejo z dokapitalizacijo, torej denarjem davkoplačevalcev. Sistem torej ne spodbuja nastavljanje dobrih managerjev temveč nasprotno celo na nek način spodbuja njihovo nekompetentnost. Uspehi teh managerjev namreč niso posledica njihovega dela temveč okolja, ki je nastavljeno tako, da pričakuje in korigira njihove napake. Vse na koncu plačamo pravi lastniki - davkoplačevalci. So zato naši davki med najvišjimi? O tem morda več kdaj drugič. Tokrat pa spet k managerjem. Zaradi sistem, lahko temu rečemo zunanjega političnega in finančnega okolja gospodarstva, uspešnosti naših managerjev, razen kadar gre za podjetja, ki so pretežno v zasebni lasti in dosegajo večino prihodkov z izvozom, ni mogoče govoriti. Še manj bo pravilna trditev, da so med njimi dobri mangerji ali celo dobri gospodarstveniki. Morda nekateri so, vendar tega zaradi anomalij našega okolja ne bomo izvedeli. Lahko pa zs precej visoko gotovostjo zatrdimo naslednje: Nihče, ki je bil odgovoren za projekte, za katere so se vedno našli neomejeni viri slovenskih bank, se ne more v javnosti predstavljati kot gospodarstvenik, saj za to nima nobene resne podlage. Marsikoga med njimi, predvsem tiste, ki so se proslavili s projekti, ki jih odplačujemo še leta kasneje,  pa bomo z lahkoto razglasili za »šalabajzerje«.

No morda boste koga, ki vam bo povedal, da se na gospodarstvo nič ne razumete, sedaj gledali z drugačnimi očmi, z očmi nekoga, ki prepozna »šalabajzerja«, ki se predstavlja za gospdoarstvenika.

Socialna pravičnost

Socialna pravičnost je pravzaprav sistem, ki temelji na enakosti in solidarnosti. Morda bi nepoučen bralec lahko mislil, da ima socialna pravičnost izvor v marksizmu, komunizmu ali vsaj socializmu, a bi bil v veliki zmoti. Socialna pravičnost izvira že iz judovstva, v krščanski filozofiji pa je temelje za moderno socialno pravičnost postavil Tomaž Akvinski. Socialna pravičnost je nekaj, kar si ne lastijo socialdemokratske stranke temveč je elemente socialne pravičnosti možno najti v vseh sodobnih demokratičnih strankah.  V Sloveniji ima na primer desnosredinska stranka SDS v svojih osnovnih vrednotah zapisano tudi enakost, pravičnost in solidarnost. 

Tej vrednost si nikakor ne gre razlagati kot uvravnilovko ali absolutno enakost. V tej smeri so delovali komunistični sistemi, ki so zanemarili nagrajevanje znanja, rezultatov dela in podjetništva. A o tem kdaj drugič.

Socialna pravičnost je pravzaprav sistem vrednot, ki jih sprejme družba s ciljem, da odpravi anomalije, ki se v družbenih strukturah pojavijo zaradi kratkoročnih anomalij tržnega gospodarstva. Tržno gospodarstvo rešuje določene probleme, kot so nezaposlenost v določeni panogi ali na določenem geografskem področju šele na dolgi rok. Kratkoročno, kar lahko traja tudi več let, pa je nezaposlenost dejstvo. Tržno gospodarstvo prav tako ne rešuje problema preživetja starejših in drugih socialno ogroženih skupin na primer hendikepiranih oseb mater samohranilk in podobno. Te probleme rešuje solidarnost oziroma sistem socialne pravičnosti v družbi. Demokratične stranke se običajno razlikujejo v stopnji socialnih pomoči, ki jih obljubljajo svojim volivcem. Bolj desne stranke želijo biti solidarne le do tistih, ki to res potrebujejo in le v nujnem obsegu, bolj levo usmerjene stranke, pa bi bolj radodarno razdeljevale dobrine, ki jih skupaj ustvari družba. V resnici nobena stran ni bolj socialno pravična od druge. Leva opcija je bolj socialno radodarna a nepravična do tistih, ki ustvarjajo dobrine, saj jim pobere del dobrin tudi na račun tistih, ki ne želijo ustvarjati dobrin za svoje preživetje. A socialna radodarnost še ni socialna pravičnost saj družbi odreka optimalen izkoristek proizvodnih virov, s tem zmanjšuje njeno učinkovitost in znižuje skupno produkcijo dobrin. Na koncu imajo vsi, tudi socialno ogrožene skupine manj, kot bi lahko imeli. Desne stranke, predvsem skrajno liberalne,  običajno pretiravajo pri pomenu trga in pravičnosti razdelitev dobrin skladno z delovnimi rezultati, znanjem in vloženim kapitalom. Ravnotežje je običajno doseženo z stalnim izmenjavanjem levih in desnih strank na oblasti ali, kar je še bolj pogosto, z vladavino desno ali levo sredinskih strank, ki same poskrbijo za optimalno razmerje med socialo in učinkovitostjo produkcijskih virov.

Slovenske razmere pa so glede socialne pravičnosti povsem zmedene. Stranke, ki se povezujejo na levici, se v praksi zavzemajo za povsem desno liberalne ideje. Gospodarstveniki, ki vladajo s trdo roko in brez kančka obžalovanja dopustijo propad podjetij in nezaposlenost zaradi uresničevanja svojih zasebnih ciljev, se oklicujejo za borce za socialne vrednote. Desno sredinske stranke pa se postavljajo na stran delavcev in upokojencev proti reformam, ki bi utegnile znižati njihov življenjski standard. Zmedenost je predvsem posledica napačne delitve slovenskih strank na leve in desne. Običajno se kot leve smatrajo tiste, ki na kakršenkoli način branijo privilegije elit, ki so bile privilegirane v prejšnjem totalitarnem sistemu. Za desne pa smatramo vse demokratične stranke, ki poskušajo postopoma zamenjati retencijsko elito. A ne eno ne drugo nam ne pove, kakšen je njihov odnos do socialne pravičnosti. Sodimo jih lahko po dejanjih. A ker kulturo politične stranke vedno predstavlja kultura njenega vodstva, je o socialni pravičnosti možno govoriti na podlagi konkretnih ravnanj voditeljev teh strank. Njihova ravnanja pa govorijo sama zase. Sam ne bi izgubljal besed o tem, saj so njihova dejanja znana in jih obravnavajo različni mediji. Kadar so značilne vrednote voditeljev političnih strank zapravljivost, narcisoidnost in ošabnost ni verjetno, da bo v njihovem ravnanju veliko prostora za socialno pravičnost.