Odprto pisno gospodu Žerdinu v zvezi s člankom v Miami Herald Word Wires

O nivinarjih in njihovem delu se večkrat hudujemo, včasih upravičeno včasih neupravičeno. Včasih pa si sami zabijejo gol, ko nam dokažejo, da so prešli vsako mejo dobrega okusa.

Eden od takih primerov se je zgodil zelo znanemu novinarju, zato sem se odločil, da mu napišem odprto pismo, ki ga v celiti navajam v tem blogu. Sporni članek pa si lahko ogledate na priloženem linku.

Spoštovani gospod Žerdin,

Pravkar sem prebral članek v Miami Herald Word Wires, pod katerega ste podpisani in nisem mogel verjeti da bi se nekdo, ki je trenutno na položaju urednika spustil tako nizko. Link do članka najbrž dobro poznate. 

http://www.miamiherald.com/2014/06/20/4191204/ex-slovenian-leader-goes-to-prison.html

Upam, da se zavedate, da Janez Janša nikoli ni bil obsojen zaradi prejema podkupnine. Obsojen je bil zaradi prejema obljube o podkupnini za nekoga tretjega (stranko) in to ne v zneskih,ki jih navajate. Pustimo ob strani dejstvo, da obtožbe po mnenju številnih strokovnjakov nikoli niso bile dokazane. Tudi, če bi bile, bi bil vaš članek zavajajoč, saj vsebuje netočne informacije in sodi v kategorijo obrekovanja. Obrekovanje je po slovenskem kazenskem zakoniku kaznivo. Če pa nekoga obdolžujete kaznivega dejanja, za katerega ni bil obsojen, niti obtožen, pa se celo preganja po uradni dolžnosti. 

Ne vem ali je bil vaš naemn narediti političen spin, le obrekovati kot stara baba, ali pa enostavno niste bili sposobni preveriti informacij iz sicer javno objavljenih sodb. V katerem koli od navedenih primerov se boste težko pogledali v ogledalo in si rekli, da zrete v urednika, novinarja ali moža. 

s spoštovanjem,

Matjaž Janša

Strpnost in samozavest

Dandanes velikokrat naletim na trditev užaljenih in ponižanih Slovencev, da se jim godi slabo zaradi priseljencev različnih narodov in veroizpovedi iz prostora bivše Jugoslavije. Njihovo razočaranje se velikokrat sprevrže v nestrpnost, saj menijo, da so Neslovenci krivi večine naših težav. Na prvi pogled njihove trditve celo zdržijo, saj na najodgovornejših mestih tako v sodstvu, politiki, kulturi in gospodarstvu srečujemo ljudi tujih narodnosti in ne malokrat jih povezujemo s spornimi politično motiviranimi ali neetičnimi ravnanji. A resnica je drugačna. Nekaj izjem ne potrjuje pravila in za vsako sporno - bodisi neetično, bodisi kaznivo - dejanje, bi lahko našli veliko več Slovencev. Pravzaprav velja tudi obratno. Velja, da je bilo veliko priseljencev zlorabljenih s strani Slovencev. Spomnimo se usode bosanskih delavcev v gradbenih podjetjih. Nagrada za trdo delo je bilo stradanje in metanje iz stanovanje brez nadomestila za ob poštenem opravljenemu delu zasluženo plačilo. Hkrati pa se vsi veselimo športnih uspehov sinov priseljencev, ki dokazujejo, da so med najboljšimi športniki na svetu. Takrat jih brez zadržkov imenujemo Slovenci!

Nikoli torej ni šlo za Slovence in Neslovence, vedno je šlo za tiste, ki delajo prav in tiste, ki tako ne delajo. Gre torej za to ali smo dopustili, da na pozicije, kjer odločajo o usodi drugih, sedijo ljudje nevajeni etičnega ravanja, ljudje, ki ne spoštujejo v večini zakoreninjenih vrednot ali pa bomo poskrbeli, da so na odgovornih mestih tisti, ki vedo, kako ravnati prav in tako tudi ravnajo.

Strpnost je vrednota, ki nam Slovencem mora pomeniti veliko. Ko naši izseljenci po celem svetu in zamejci v Avstriji, Italiji, na Madžarskem in na Hrvaškem želijo ohranjati svoj jezik in kulturo, ko želijo politično delovati in se čutiti kot pripadnik slovenstva, jim pri tem želimo, da bo okolje do njih strpno. Enako strpnost lahko pokažemo do pripadnikov drugih narodov v Sloveniji, do pripadnikov drugih veroizpovedi in do drugih jezikov in kultur. 

A nikakor ne smemo pozabiti na samozavest. Samozavest ni le lastnost posameznika ali naroda, je tudi vrednota! Je vrednota po kateri narod sam sebe, svojo kulturo, zgodovino, jezik in svoje pripadnike ceni, se bori zanje in za njihov ter hkrati tudi skupni uspeh.

Samozavest nam nalaga domoljubje, torej spoštovanje svoje domovine. Samozavest nam nalaga spoštovanje svojega jezika, kulture, tradicije, spoštovanje lastne države in nacije in ne nazadnje spoštovanje uspehov posameznikov, ki našo slavo ponašajo v svet.

Samozavest pomeni uveljavljati lastno kulturo na lastnem ozemlju in drugje, kjer žive Slovenci in hkrati omogočiti drugim, da ob spoštovanju naše kulture ohranjaj svojo lastno. 

Za tiste, ki še vedno niste razumeli, kaj hočem povedati, bom podal en primer, ki vam bo bolje razjasnil sliko. Nestrpneži se večkrat obregnejo ob sredstva, ki jih ministrstvo za kulturo podeljuje, pa končajo v rokah neslovenskih umetnikov, ali pa umetnikov, ki se iz slovenstva celo norčujejo v svojih delih. Nestrpnež bo za to krivil Neslovence. Samozavestnež pa bo zahteval od kulturnega ministra naj jasno opredeli kriterije dodeljevanja sredstev in v njih upošteva najpomembnejši namen ministrstva za kulturo, to je krepitev Slovenske kulture, ohranjanje njene tradicije in razvoj najodličnejših posameznikov, ki slovensko kulturo zastopajo. Če bodo pri tem Neslovenci uspešnejši od Slovencev, potem smo jih lahko celo veseli. Podoben primer je v politiki, ko bi nestrnež negodoval na kandidatom neslovenskega porekla, smaozavestnež pa bi dejal, da je vseeno kdo je kandidat, le slovenske volivce mora nagovarjati v slovenskem jeziku, saj tako nalagata tako ustava in tradicija.

Rešitev problemov torej ni nestrpnost temveč samozavest. Samozavest ne izključuje drugih, le jasno pove kdo in kakšna je nacija te države in kakšna pravila veljajo v nji.

Kam je odšla pamet?

Pamet je nekaj kar si vsi lastimo in neradi priznamo, da bi čutili nje pomanjkanje. A kako naj vemo, da smo res pametni, da razumemo stvari okoli sebe pravilno, znamo predvidevati dogodke, razumeti ozadja in iz tega potegniti ustrezne sklepe?

Vsak zase domneva, da je dovolj pameten, da razume vsaj svojo neposredno okolico. A kako lahko tako domnevo potrdi? Ne more je! Mnenje o tem, da smo pametni je preveč subjektivno in premalo merljivo, poleg tega zahteva samokritičnost za katero pa je spet potrebna pamet. O tem, da smo pametni ali vsaj o tem, da smo se pametno sposobni odločati ne moremo zagotovo trditi, lahko pa se trudimo, da bi se v danih okoliščinah odločali najpametneje. Lahko se torej potrudimo, da vsako odločitev in vsako misel preučimo z vsega kar nam je znano in iz tega izpeljemo novo misel, ali novo odločitev. Ko čez nekaj časa ponovno ocenimo pretekle misli in odločitve ob razmisleku pridobimo izkušnje na podlagi katerih se bomo odločali v prihodnje. In tako naprej. Ne gre torej za pamet, gre za izkušnje in znanje in vedenje. Pamet pravzaprav pomeni uporabiti izkušnje, znanje, vedenje in svoje sposobnosti v največji možni meri. Kdor to zavestno počne je pameten, čeprav morda nima najvišjega IQ ali EQ ali najboljšega spomina oziroma drugih sposobnosti, tisti, ki pa pri svojem razmišljanju in odločanju to zanemari, pa enostavno ni pameten, niti kljub morda nadpovprečnemu IQ. Sledenji zunaj reševanja logičnih problemov le malo pomaga.

Zakaj sem začel s pametjo?

Več aktualnih dogodkov je s pametjo zelo povezano. Prvi so državnozborske volitve oziroma volilna kampanja, drugi je potek privatizacije oziroma prodaje državnih deležev v podjetjih in tretji odhod Janeza Janše v zapor oziroma afera Patrija.

 Pri vseh treh je pamet odpovedala. Pri tem ne govorim o pameti posameznika ali morda inštitucije, kot je sodišče ali tožilstvo.  Odpovedala je pamet celotne družbe, vseh nas.

 V volilni kampanji se pojavljajo slogani, ki imajo veliko skupnega s poceni demagogijo in skoraj nič z zdravo pametjo. Sposodil si bom geslo ene od strank: » Privatizirali bomo le, če se ohranijo ali celo povečajo delovna mesta v podjetju«. Pravzarav nekaj podbnega ponujata vsaj dve - po javnomnenjskih raziskavah - veliki stranki oziroma listi. Stališče je zanimivo, privlačno za določene skupine volivcev a povsem skregano z ekonomsko logiko. In nima težave samo z ekonomskimi vidiki temveč tudi s pogodbo o EU in njenim načelom o svobodi gospodarske pobude. Zakaj trdim, da je tako predvolilno geslo skregano z ekonomijo ne bom obširneje razlagal. O tem se je jasno izrazilo več ekonomistov. naj tukaj navedem le en argument: Če je v podjetju zaposlenih preveč delavcev in se njihovo število, da zmanjšati brez vpliva na obseg poslovanja, potem bi to moral storiti katerikoli lastnik, saj je njegov interes, da podjetje posluje čim uspešneje in ne, da ima čim več zaposlenih. Podjetja morajo slediti cilju zaradi katerega opravljajo svojo pridobitno dejavnost, to je dobičku. Cilj čim večje zaposlenosti smo sledili v socializmu in zgodovina je jasno pokazala, da socializem ni dolgoročno vzdržen sistem. Imamo torej zgodovinsko izkušnjo, ki bi jo morali pri svojem razmišljanju upoštevati. Novega lastnika seveda tudi ne moremo prisiliti v ohranjaje delovnih mest ali celo dodatno zaposlovanje. Tudi, če bi taka določila spravili v prodajno pogodbo, bi nas kasneje zelo hitro odpravil s tem, da so te določbe nične, saj so v nasprotju s teeljnim načelom EU o svobodnem pretoku kapitala, svobodni gospodarski pobudi in podobno. Torej imamo tudi znanje in vedenje, da je taka zahteva nesmiselna. Kljub preteklim izkušnjam in vedenju o prepovedi oziroma nesmislu, si nekatere stranke dovolijo v program vključiti to ali podobna demagoška načela, ki niti niso izvedljiva, niti ne temeljijo na racionalnem razmisleku, so le všečna in namenjena pridobivanju glasov, torej demagoška. Bolje bi bilo, če bi enostavno rekli, da so proti privatizaciji, ker želijo sami nastaviti svoje managerje v državna podjetja. Saj za to pri tem gre. Pretekle izkušnje o tem govorijo. Pametno bi jih bilo upoštevati.

Seveda ne gre za edini niti zadnji lapsus v predvolilni kampanji. Tega je ogromno. Omenim lahko manipulacijo z državnim in javnim dolgom. Seveda je velika razlika med tem ali se država zadolžuje ali pa se zadolžujeta prebivalstvo in gospodarstvo. Na prvo ima vlada neposreden vpliv na drugo ga skoraj nima. Podobno je pri demagoški tezi o novih obrazih v politiki. Novi obrazi ne pomenijo zagotovila niti za nove kaj šele za boljše vsebine, programe in kadre. O tem kaj so nove stranke sposobne storiti, katere vrednote so jim res svete in koliko res velja tisto, kar zapišejo v program, bomo lahko sodili šele po vsaj enem mandatu, ki jih bodo preživeli na izvoljenih funkcijah. Tudi o tem nas učijo izkušnje iz preteklosti.

Pametno bi bilo, da se odločamo na podlagi tistega kar vemo, izkušenj in znanja. Ko bodo kandidate na televiziji novinarji spraševali, naj jih sprašujejo o znanju, torej o tem ali vedo, da so morda njihovi predlogi skregani z ekonomskimi zakonitostmi; da denar ne raste na bankomatih in da bi bilo dobro natančno definirati kje je tisti denar, ki naj bi ga bilo po trditvah enega od kandidatov dovolj. Novinarji naj sprašujejo o izkušnjah, torej kaj so kandidati do sedaj že naredili v politiki ali kje drugje ter kako so ravnali do sedaj in naj pri tem opozorijo na konkretna dejanja v preteklosti kandidatov, strank ali drugih strank s sorodnimi programi in zahtevajo njihovo pojasnilo. Šele, ko bomo vedeli, da kandidati ne le obljubljajo, ampak tudi na podlagi njihovih izkušenj in znanj vedo kako bodo to storili in nas prepričali, da se to res da, bomo lahko pametno določali o tem komu zaupati državo.

O prodaji državnega premoženja pravzaprav ne gre izgubljati besed. Premoženje prodajamo iz dveh ključnih razlogov. prvi je, da možno zadolžena država potrebuje denar, drugi pa je, da je umih države in s tem politike iz upravljanja podjetij. Tretji in bistveno bolj pomemben razlog bi bil, da podjetje potrebuje novega lastnika zaradi strateških interesov podjetja samega. A o tem ne razmišljamo dovolj. Prodajati v obdobju, ko so cene nizke res ni smotrno, a ker je bila politika proti prodaji, tudi ko so bile cene visoke, je to pač kazen za nespametne odločitve v preteklosti. Poleg tega ne vero ali bodo cene spet kdaj toliko ugodnejše, da se splača s prodajo počakati. A to bi bil lahko racionalen razlog za zamrznitev prodaje. Res verjamem, da se da upravljati podjetja v državni lasti tudi dobro a izkušnje kažejo, da se to v praksi ni velikokrat zgodilo. Po drugi strani, pa je v tem trenutku gospodarstvo prekomerno zadolženo zato prodajati nekomu, ki bo slovenska podjetja kupoval s posojili, ki jih bo po možnosti kasneje obesil na podjetje samo tudi ni najbolj posrečena zamisel.

Pri privatizaciji ne gre zato ali se določena podjetja prodajo ali ne, temveč gre bolj za to, komu se podjetja prodajo. Ne mislim na potencialne slovenske ali neslovenske lastnike in ne razmišljam o tako imenovanem nacionalnem interesu. Predvsem pogrešam poglobljen razmislek o tem, kdo naj bi bili novi lastniki. Nekaj odstavkov prej sem pisal o nespametnosti političnih stališč, ki govorijo o pogojevanju prodaje z ohranjanjem delovnih. Sem sedaj spremenil mnenje? Ne! Gre za nekaj drugega. Gre za to ali podjetje potrebuje strateškega partnerja za svoj nadaljnji razvoj in uspešno poslovanje ali le novega poljubnega a vendar skrbnega lastnika. Strateški partner lahko ponudi vertikalno ali horizontalno integracijo in s tem enega ali več sinergičnih učinkov iz naslovov cenejšega dostopa do surovin, večjih trgov ali kupcev, večjega kapitala oziroma dostopa do finančnih sredstev ali sinergij pri trženju ali številnih drugih možnih sinergičnih učinkov. To seveda ni politična odločitev, temveč potreba podjetja, torej odločitev njegovih organov. Zato bi bilo zelo smiselno sodelovati s konkretnimi podjetji pri iskanji potencialnih kupcev kadar je za tako podjetje to pomembno. Tako oblikovana prodajna strategija je povsem nekaj drugega. Vemo, da v državnem interesu ni samo, da se podjetja proda, oziroma država iz njih umakne, temveč tudi, da dolgoročno dobro poslujejo, plačujejo davke, zaposlujejo in investirajo. V državnem interesu so nove investicije v slovensko gospodarstvo pa četudi le v obliki medsebojnih sinergij nakupnega in kupovanega podjetja. To bi pri prodaji morali upoštevati. Predlagam torej in menim, da bi bilo pametno, de se opravi najprej strateški premislek z vidika prodajanega podjetja,, kaj je za nadaljnji razvoj podjetja najbolj koristno,  namesto politične demagogije o zagotovitvi delovnih mest.

O aferi Patrija je bilo prelito veliko tako elektronskega, kakor tudi tistega pravega tiskarskega črnila a zelo malo konkretno povedanega. Povejte mi, v koliko člankih se je razpravljalo konkretnih dokazih ali standardu dokazovanja s posrednimi dokazi? Zasledil sem jih zelo malo. O tem je še največ povedal obdolženec in sedaj že obsojenec ter njegovi odvetniki. Pa njim naklonjeni mediji. Drugi so se pridružili le pavšalnim obtoževanjem in formalnim ugotovitvam sodišča. Pa si je kakšen novinar drznil pogledati v dokumentacijo in objaviti takšen ali drugačen dokaz. V zadnjih štirih letih nismo naleteli na članke, ki bi kot temelj svoje vsebine obdelovali kak konkreten dokaz. V Sloveniji smo navajeni, da še taka skrivnost najde pot do novinarskih miz še preden doseže naslovnika a v tem konkretnem primeru so dokazi varovani kakor najbolj varovane skrivnosti. Še huje. Tudi tisti novinarji, ki so obiskovali obravnave nam  o kakih dokazih ne znajo povedati ničesar. Navedeni niso niti v obsodbi. A kljub temu sodbi pritrdi višje sodišče in ustavno sodišče ne reagira s takojšnjim vsebinskim odločanjem in vse skupaj zavrne in prihrani slovenskemu pravosodju nadaljnjo blamažo. Zakaj? Menijo, da so dokazi zadostni za obsodbo? V to ne verjamem, saj imajo vse potrebno znanje in vedenje, da se ob razumnem dvomu s posrednimi dokazi obtoženega oprosti. Si lahko razlagam njihove odločitve kako drugače, kakor, da pravosodje poskuša odločati pod političnim vplivom. To v naših krajih ni neznan način delovanja pravosodja a smo verjeli, da smo ga z novo državo leta 1991 opustili ali vsaj v starem sistemu. Sistem se je spremenil a način razmišljanja ljudi se ni in v tem je potrebno iskati razloge za nastalo stanje. Kljub temu, da vemo kaj bi bilo pravilno delamo tako, kakor od nas politične elite pričakujejo. Pa je to koristno za celoto družbo ali le za ozke interese? Zdrava pamet in pretekle izkušnje same odgovarjajo na to retorično vprašanje. Se odločamo torej pametno? In bolj pomembno, kako bi morali ravnati, da bi bilo naše odločanje pametno? Morda tako, da odločitev ne prepustimo tistim, ki so se že nespametno ravnali v preteklosti.

Pamet v roke torej - velja za vse politične opcije, novinarje in seveda pravosodje.

Zlato pravilo - ga je res tako težko razumeti?

Na demagogijo smo kar nekako postali neobčutljivi. Ne samo neuko ljudstvo, kadar spremlja nastope "eminentnih" poslancev, ki kar sejejo svoje visoko poznavanje osnovnih ekonomskih zakonitosti v svojih nastopih v javnosti. Tudi novinarji so nam pričeli v informativnih oddajah namesto ekonomskih strokovnjakov za strokovne razlage pomena zlatega pravila vabiti kar poslance in predvsem poslanke. Vse bi se še nekako izšlo, če bi iz ust vrlih poslancev oziroma poslank dejansko vrela ekonomska, pravna ali kakršna koli druga znanost. 

Znanosti iz njihovih ust seveda ni, ne visoko-strokovne, ne poljudne, niti tiste s kančkom zdrave pameti. Le ena sama demagogija. Sprenevedanje za doseganje političnih točk.

Tudi to ne bi bilo tako nenormalno, saj so konec koncev politiki tu zato, da nam prodajo svoje ideje in videnja, če bi jih korigirala prava stroka. A ta bolj ali manj molči. Ji uredniki enostavno ne dovolijo spregovoriti, ker  bi se razgalila ignoranca določene politične opcije? Morda sem tu preoster a dejstvo je, da je del politikle blokiral enega ključnih projektov, ki bi lahko pocenil posojila Sloveniji in s tem povečal možnosti za preporod gospodarstva. Je problem v resnici to, da bi politična opcija, ki zavira zapis zlatega pravila v ustavo izgubila precej svojega ugleda, če bi stroka povedala svoje? No molk stroke zanesljivo ni v javnem interesu.

In zakaj pri zlatem pravilu sploh gre?

Najprej gre za politični konsenz, da bo država, poenostavljeno povedano,  uravnotežila svoje odhodke s prihodki. Dolgoročno uravnoteženje odhodkov s prihodki pomeni preprečitev pretiranega povečevanja zadolženosti, ki bi posledično vodilo v nezmožnost vračanja dolgov oziroma bankrot države. 

Seveda je pomembno, da se Slovenci sami sporazumemo o omejitvi odhodkov s prihodki, in za to bi dejansko zadoščalo že sprejetje zakona. A ker je zakon zelo enostavno spremeniti, celo določbe drugega zakona lahko poseže v zakon z zlatim pravilom, zapis zlatega pravila v zakon ne predstavlja dolgoročne garancije, da bo to pravilo tudi res spoštovano, ne glede katera politična elita bo vodila državo.

In to je tisto, kar od nas pričakujejo mednarodne bonitetne agencije in banke, ko se odločajo o tem pod katerimi pogoji nam bodo posojale denar. Pri določanju višini obresti velja enostavno pravilo, višje je tveganje, višje so obresti, torje je višja cena sposojenega denarja.

Pa se bo politika dejansko držala zapisa v ustavo ali pa ga bo spet kršila, kadar ji bo to ustrezalo? res zapis v ustavo ni garancija za njegovo spoštovanje, a na podlagi ustavnega določila, se da sprejeti zakone, ki kršitev tega določila opredelijo kot kaznivo dejanje. No to pa že ni več mačji kašelj.

Z zapisom v ustavo torej sporočamo finančnim trgom, da se je politika poenotila o vzdržnem ravnotežju, tveganje za finančne naložbe se zmanjša, prav tako cena denarja. In koliko nas zapis v ustavo stane? Povsem nič, če zanemarimo nekaj povešenih nosov, tistih, ki temu nasprotujejo.

In kaj sporočimo s tem za zlato pravilo zapišemo le v zakon. Predvsem to, da se politika ni mogla poenotiti, kar kaže na to, da obstaja velika verjetnost, da se ob spremembi oblasti zakon spremeni ali vsaj ne spoštuje. To sporočilo govori finančnim trgom o povečevanju tveganja in s tem vpliva na višjo ceno sposojenega denarja. 

Brez skrbi cene tega denarja ne bodo plačale naše vrle poslanke, niti poslanci, ceno bo plačalo v prvi vrsti gospodarstvo, posledično pa vsi davkoplačevalci.

Pa poglejmo še zakaj se določena politična opcija izogiba zapisu zlatega pravila v ustavo, čeprav to nikogar ne stane nič, prepreči pa lahko veliko gospodarsko škodo, ki nastane zaradi dražjih posojil.

Dva možna motiva sta. Prvi je politični prestiž. Vladi pač ne sme uspeti, pa četudi del cene plača gospodarstvo. Drugi motiv je bolj kompleksen in meji na fantastiko. Kaj pa če določena politika potrebuje zadolževanje za zadovoljevanje svojih nepolitičnih interesov? Kaj pa, če so določene strukture ugotovile, da se se njihove apetite da zadovoljiti le s plenjenjem bodočih generacij? Fantastika? Morda, vendar me ne bi presenetilo, če se nekoč izkaže, da je resnično. Vzorec v nekaterih občinah je že billo zaznati.

Kulturnik moj

Brez mene ni Slovenije,
kulturnik nam veli,
brez mojega prispevka,
še vedno v  Yugi bi bili.
Stoletja ohranjala nas je le kultura,
A zdaj nanjo vse zgrinja se kot huda ura.

Ministra samo zase hočeš,
Deliti z drugimi ga nočeš,
Če pa že pride kašen mlad
Ozmerjaš ga, da je le smrad.

A zakaj po tolkih letih,
si svoj gromki dvignil glas,
spečal s politiko prekletih
a skliceval se na Parnas.
Slovence nas že veke bogati  kultura
a kulturnika sedaj zanima bolj natura.

Na Prešerna se sklicuješ
 in bereš njega pesmice.
Sam bolj kot on objokuješ,
vse izgubljene dotacije.

Je pomembno ustvarjenje?
So dela tvoja tvoj ponos?
Je pomembnejše ministrovanje
In forma, ki zagotovi donos.
Brez dotacij in  ministra - stvaritve največje
največjega  so dvignile nas nad povprečje.

Simbolno vrednost nam poudarjaš.
Ko zmerjaš, psuješ in kričiš,
kulturo svojo zanemarjaš,
pri delih svojih pa bolj spiš.

Kdo je zmagovalec volitev?

Kdo zmaga na volitvah v parlamentarni demokraciji in kaj je pravzaprav volja ljudstva? Na videz preprosto vprašanje se v praksi izkaže kot zelo težka enigma.

Je zmagovalec tisti, ki je relativno dobil največ glasov? Je zmagovalec tisti, ki je dobil več glasov kot na prejšnjih volitvah? Je zmagovalec tisti, ki zbere podporo več kot polovice poslancev? Načeloma so vsi trije zmagovalci. Relativni zmagovalec je nesporno zmagovalec, saj je pustil ostale za seboj. Tisti ki zbere podporo  več kot polovice poslancev je zmožen sestaviti vlado. Torej je on tudi zmagovalec. Lahko gre za istega, lahko tudi ne. Zmagala sta oba, a le eden lahko sestavi vlado.  Je to protislovje? Pravzaprav ne. Gre za povsem naraven in v parlamentarni demokraciji običajen proces. Bi moral relativni zmagovalec sestaviti vlado v vsakem primeru in bi mu morale ostale stranke slediti? Ne nujno. Sorodne stranke se povezujejo. Stranke z nasprotnimi programi pa so običajno na nasprotnih bregovih, pa tudi to ni vedno res. Vedno gre za proces dogovarjanja in usklajevanja s ciljem dogovora, ki običajno pomeni kompromis.

Na zadnjih volitvah v Sloveniji smo dobili dva zmagovalca, ki sta hkrati tudi poraženca in dva dvojna zmagovalca.

Pozitivna Slovenija je za dve odstotni točki prehitela SDS. Torej je zmagovalka in SDS poraženka. Po drugi strani pa je Janezu Janši uspelo sestaviti koalicijo z večino poslancev, vsaj v tem trenutku tako kaže, in s tem doseči veliko zmago. No predsedniku Pozitivne Slovenije tega ni uspelo doseči  v slabih dveh mesecih. Gre seveda za njegov velik poraz.

Pa je to tudi volja ljudstva? Je res volja ljudstva,da je na čelu vlade predsednik druge najmočnejše stranke? Na žalost tega odgovora naš volilni sitem ne daje.  Na volitvah nismo vprašali volivcev koga bi imeli za mandatarja.  Za kaj takega bi morali imeti predsedniški ali vsaj podpredsedniški sistem po vzoru ZDA oziroma Francije. Ali pa vsaj večinski volilni sistem po vzoru prej omenjenih držav ali Združenega Kraljestva Velike Britanije in Severne Irske. Tak vililni sistem sicer ne bi neposredno podal odgovora na vprašanje, kdo naj  bo mandatar, bi pa to v večini primerov storil posredno in to na nedvoumen način. V večinskih sistemih običajno ena od dveh večjih strank dobi absolutno večino, če pa že ne samostojno pa vsaj v koaliciji z njej sorodnejšo od treh ali štirih strank, ki uspejo s svojimi predstavniki priti v parlament.

Če želimo torej, da bodo volivci povedali, kateri je njihov mandatar, moramo spremeniti volilni sistem. Najenostavnejši za volivce in za povolilna dogajanja je čisti dvokrožni večinski volilni sistem. Velika prednost tega sistema je tudi ta, da v njem volivci dejansko volijo  ljudi. Seveda strankarska barva kandidatov vpliva na glasove volivcev, pa vendar slednja ne prevlada, kadar gre za tako ali drugače sporne kandidate. Malce manj kompetentni ali celo tisti z vprašljivo preteklostjo, bi izviseli tudi, le bi jih kandidirala sicer močnejša stranka. Če se jih že ne bi odrekli v stranki sami, potem je zelo verjetno, da bi abstinenca volivcev dala prednost maj spornemu konkurentu.

Nimamo večinskega volilnega sistema, torej moramo živeti s tem kar imamo. Vsaki vladi bo težko. Že dejstvo, da je v vladi lahko štiri ali pet strank je katastrofa a  Slovenijo. Vsaka pomembnejša odločitev se bo usklajevala pretirano dolgo. Posledice bomo čutili vsi. Pa imamo alternativo?

Predčasne volitve lahko postavijo povsem nove razmere. Morda nastane spet povsem nova koalicija treh  - bolj verjetno pa – štirih ali petih strank. In kaj bi dobili. Novega mandatarja, druge ministre in spet neučinkovito vlado.  Ja, predčasne volitve podpiram, a pod enim samim pogojem, da se izvedejo po večinskem volilnem sistemu.

Do takrat pa imamo mandatarja, ki je vsaj pripravljen sklepati kompromise, da Slovenija dobi vlado čim prej in upamo, da bo znal narediti tisto, kar je potrebno, da bomo izšli iz krize. In če mu to uspe, bo velik zmagovalec, ne glede na izid naslednjih volitev.

Tudi mi smo bili Korejci

Ob smrti Kim Jong Ila sina precej bolj znanega diktatorja Kim Il Sunga, ter obsežnemu žalovanju Korejcev za ljubljenim vodjem se poraja vprašanje podobnosti Severne Koreje z nekdanjo SFRJ. Danes se skoraj ne zdi verjetno, da bi precej bolj razvita in evropska Jugoslavija bila lahko podobna današnji ubobožani Severni Koreji.

Seveda obstajajo velike razlike v kuturnih in ekonomsko gospodarskih izhodiščih obeh narodov.

Že pozicija obeh držav na dveh različnih celinah z ogromno stopnjo razlike v razvitosti, drugačni strukturi družbe in časovni distanci onemogočajo neposredno primerjavo.

A vseeno lahko primerjamo podobnost obeh političnih sistemov. V obeh sistemih je elita vzdrževala svojo oblast na račun sistematičnega zavajanja svojega naroda, ki ga je popestrila z represijo proti tistim, ki so mislili s svojo glavo in izsledke tega razmišljanja poskušali tudi javno povedati. Elita si je rada privoščila tisto, kar so narodu radi odsvetovali, kot nemoralno, recimo lov na medvede v SFRJ , ali kaviar korejskih voditeljev. Obe eliti sta v imenu delavskega razreda in ljubljenega vodje, izvajali svoji politiki in vzdrževali oblast.

Podoba voditeljev obeh sistemov je bila sistematično grajena na nivoju pravljičnih junakov. Če je Kim izumil korejske  Hamburgerje, je Tito skoraj kot superman preživel strele in eksplozije bomb, pretental nemške vohune in zmagal v skoraj nemogočih vojaških razmerah. No tisti, ki poznate zgodovinska dejstva veste, da je resnica precej drugačna.

Sistem je poskrbel za priljubljenost obeh ljubljenih voditeljev tudi skozi vzgojo v šoli. Se še spomnite mahanja z zastavicami ob vsakokratnem obisku ljubljenega vodje, pa štafete mladosti? Težko pozabimo, da so šole vsak njegov obisk, sistematično nagradile z množicami pionirčkov, ki so verjeli v nadčloveško zavzemanje velikega vodje za dobro naroda. Nekateri od teh pionirčkov še dandanes v to verjamejo.  Seveda je to do neke mere razumljivo saj so starši, učitelji in tudi prijatelji širili enako njegovo podobo. Nekaj je moralo že biti resnično. Šele obdobje odraslosti in zmožnosti samostojnega mišljenja so dale misliti, da starši niso upali, učitelji pa niso smeli drugače govoriti. Prijatelji pa seveda niso imeli drugega vira in tako se je ohranjala le ena resnica. Če pa že kdo ni bil povsem na liniji, potem pa, …, potem pa nič, vsi smo bili na liniji, prostovoljno ali pa so zato poskrbeli naši varuhi.

Še danes se spominjam mojega začudenja in zgražanja nad enim od sošolcev, sinom znanega kranjskega zdravnika, ki je zinil nekaj čez Tita in sistem. Le kako je mogel, pa saj on ničesar ne razume. Mi smo vendar Jugoslavija, ne nesposobna SSSR ali pokvarjena kapitalistična Amerika.  Mi smo Titovi, on pa jih vse prekaša. Že nekaj let kasneje sem razmišljal popolnoma drugače. Moje goreče osnovnošolsko prepričanje o najboljšem sistemu na svetu, najboljši gospodarski sistem je bil seveda samoupravni socializem, se je postopoma poslovilo s pomočjo opazovanja realnega sveta, z obiski pokvarjenih kapitalističnih dežel in opazovanja ravnanja komunističnih elit. Prav zaradi svojih izkušenj lahko danes trdim, da je šlo v SFRJ in Koreji za dva podobna politična sistema, ki sta ne glede na ekonomske in kulturološke razlike, temeljila na vladanju s sistematičnim pranjem možganov ter represijo. Seveda se bo kdo pojavil in poskušal reči, da sistema ni mogoče primerjati češ, da je v Severni Koreji vse veliko hujše. Morda je hujše, morda ni, o tem ne bom sodil. A to ni niti bistveno. Je morilec, kaj manj morilec, če je moril manjkrat, ali tat manj tat, če je kradel manj? Lahko merimo stopnjo enega in drugega, a še vedno gre za enako vsebino. V našem primeru za totalitarizem z malikovanjem voditelja in elite, ki se vzdržuje na oblasti z nedemokratičnimi sredstvi predvsem pa s sistematičnim pranjem možganov.

Ja, tudi mi smo bili Korejci.